PRAVLJICNE URE Z ZGODOVINSKO TEMATIKO IN SLOVENSKE SPLOSNE KNJIZNICE1

Headnote

Oddano: 30. 10. 2010 - Sprejeto: 23. 12. 2010

UDK 028.5(09)(497.4)

Izvlecek

Clanek predstavlja nov pristop k pravljicnim uram v splosni knjiznici. Pravljicne ure so lahko oblikovane v duhu zgodnjega ucenja. Otrokom lahko na ta nacin ze v predsolskem obdobju vzbudimo zanimanje za zgodovino. Splosna knjiznica je dolzna organizirati pravljicne ure za otroke. S pomocjo pravljicnih ur lahko uspesno promovira svoje storitve in pridobiva nove clane. V enoti Osrednje knjiznice Mozirje je bila izvedena pravljicna ura z zgodovinsko tematiko, ki je naletela na dober odziv pri otrocih in starsih. Med slovenskimi splosnimi knjiznicami je bila izvedena anketa o pravljicnih urah s pomocjo elektronskega anketnega vprasalnika. Odzvalo se je 25 knjiznic. Rezultati so pokazali, da pravljicne ure v veliki meri izvajajo zenske z univerzitetno izobrazbo. Splosne knjiznice najpogosteje organizirajo pravljicne ure stirikrat mesecno. Pravljicne ure z zgodovinsko tematiko izvajajo le redko.

Kljucne besede: pravljicne ure, splosne knjiznice, zgodovinska tematika, zgodnje ucenje

Short scientific article

UDC 028.5(09)(497.4)

Abstract

The article presents a new approach to story hours in public libraries being also an early learning opportunity for children. In this way, for example, preschool children may raise their interest in history. One of the tasks of a public library is to offer story hours for children. At the same time it can successfully promote its services and take the opportunity to recruit new members. A story hour dealing with a historical theme was offered at the Public Library of Mozirje and was well accepted by children and their parents. A survey gathering statistical data on story hours in Slovenian public libraries was carried out and 25 libraries responded to the electronic questionnaire. The results show that story hours are mostly offered four times a month and usually held by women having university education. However, historical story time themes are selected very rarely.

Key words: story hours, public libraries, historical theme, early learning

1 Uvod

Pravljicne ure so dejavnost, ki jo zagotovo najdemo v vsaki slovenski splosni knjiznici. Namenjene so mlajsim otrokom v predsolskem in zacetnem solskem obdobju in jih uvrscamo v sklop skupinske oblike knjizevne vzgoje, oziroma natancneje, med osnovne knjizevnovzgojne dejavnosti (Bosnjak, 2006, str. 85). Pravljicne ure pa niso le nujno oblika knjizevne ali literarne vzgoje, temvec bi jih lahko uporabili tudi v oblikah zgodnjega ucenja.

Pricujoci prispevek zato ne zeli predstavljati samo pomembnosti pravljicnih ur za splosno knjiznico, ampak zeli razsiriti pomen te dejavnosti za ucenje, v nasem primeru zgodovine. Z raziskavo smo zeleli najprej preveriti, ali se pravljicne ure z zgodovinsko tematiko izvajajo v splosnih knjiznicah, v nadaljevanju pa smo predstavili studijo primera priprave in izvedbe tovrstne pravljicne ure. Namen teh pravljicnih ur je bil, pokazati, da lahko tudi predsolskim otrokom vzbudimo zanimanje za zgodovino, ki je pomemben del znanja o svetu, v katerem zivimo.

2 Poskus opredelitve in pomen pravljicnih ur z zgodovinsko tematiko v splosni knjiznici

V slovenskem mladinskem knjiznicarstvu se poleg izraza pravljicne ure enakovredno uporablja tudi termin ura pravljic, ki jo Bibliotekarski terminoloski slovar opise kot »skupinska oblika knjizne vzgoje z branjem pravljic za otroke v predbralnem obdobju« (Kanic et al., 2009, str. 336). Pravljicna ura je v knjiznicah uveljavljena kot bibliopedagoska dejavnost, s katero se pri uporabnikih spodbuja in razvija zlasti bralna kultura, kar je tudi zakonsko doloceno (Zakon, 2001, cl. 16), uporabljamo pa jo tudi pri knjiznicni vzgoji (Kobe in Pahor, 1990; Jamnik, 1994). Z vidika knjizevne vzgoje Bosnjakova (2006, str. 84) navaja, da imajo pravljicne ure poleg vzgojnega smotra, tj. razvijanje bralne kulture, se funkcionalni in izobrazevalni smoter. Prvi se nanasa na razvijanje bralne (recepcijske) sposobnosti, drugi pa na pridobivanje knjizevnega znanja.

Pomen branja pravljic je utemeljevala vrsta tujih in domacih strokovnjakov. Velik poudarek se daje domisljiji. V okolju, ki ga otrok spoznava, je veliko dejavnikov, ki burijo njegovo domisljijo. V primerjavi z drugimi mediji se je tudi izkazalo, da je otrokom vendarle blizje branje, kar sta pokazali tudi Kordigelova in Jamnikova (1999, str. 28), ko sta naredili poskus z branjem pravljice in gledanjem filma. Prebrano besedilo otrokom postavi ogrodje zgodbe, nato pa si s pomocjo domisljije ogrodje nadgrajuje oziroma ustvarijo popolnoma svojo pravljico v tocno taksni obliki, kot jim je najbolj vsec. Prazne prostore v pravljici zapolnijo s svojimi domisljijskimi predstavami. Prav zaradi tega vec avtorjev zavraca pripovedovanje pravljice ob ilustracijah, saj naj bi te odvracale otrokovo domisljijo od samostojnega dozivljanja zgodbe (Bettelheim, 1999; Zalokar Divjak, 2002).

Pravljicne ure pa lahko umestimo se v sirsi kontekst, saj gre za uro, pri kateri potekajo tudi druge dejavnosti, na primer ustvarjalne delavnice, ucenje skozi igro ali v nasem primeru zgodnje ucenje. Knjiznicarji pravljicarji lahko pri pravljicnih urah koristno uporabijo bogato bero pravljic in pripovedk, ki imajo zgodovinsko tematiko in tako otrokom odkrijejo prve poti v zgodovino. Zgodnje ucenje zgodovine poznajo na primer v Veliki Britaniji, ki ze v prvih razredih osnovne sole spoznavajo preteklost s pomocjo zgodb iz razlicnih zgodovinskih obdobij in kultur. Pomembni pri zgodnjem ucenju zgodovine pa so seveda tudi razlicni zgodovinski viri (Cooper, 1998).

Literarna osnova pravljicnih ur so najpogosteje pravljice in pripovedke. Pravljica kot literarna zvrst je celo dala ime pravljicnim uram. Meja med obema literarnima zvrstema je posebej v ljudskem slovstvu zelo zabrisana. Pravljice so polne cudeznih, neverjetnih likov in dogodkov, poleg tega tudi cas in okolje nista povezana s stvarnostjo (Kocijan in Simenc, 1992). Dogodki in liki v pripovedkah so deloma nestvarni, se vedno pravljicni, deloma pa prikazujejo konkretne geografske in socialne momente. Velikokrat je dogajanje postavljeno v konkreten zgodovinski cas (Kos, 1983).

Nekatere pravljice in pripovedke imajo zgodovinsko tematiko, kar lahko knjiznicarji pravljicarji s pridom izkoristijo in take pravljice in pripovedke uporabijo pri zgodovinsko obarvani pravljicni uri. Najbolj se zgodovini priblizajo zgodovinske pripovedke. Zgodovinske pripovedke z zgodovino povezuje predvsem njihov zgodovinski okvir. V zgodovinskih pripovedkah zasledimo dogajanje v casu turskih vpadov, Ilirskih provinc, srednjega veka itn. V njih nastopajo razlicne zgodovinske osebnosti: Atila, Kralj Matjaz, Peter Klepec in drugi. Nekatere zgodovinske pripovedke so povezane tudi z izumi vlaka, letal ali elektricne razsvetljave (Stanonik, 1999). Zgodovinske pripovedke so navadno namenjene le vzbujanju resnicnosti, zato pri zgodovinski oceni ne smemo biti do njih prestrogi. V vsakem primeru pa s seboj prinasajo zgodovinski utrip.

Pravljice in pripovedke lahko tako postanejo sestavni del pripovedovanja o preteklosti. Uporabimo jih lahko za ilustracijo zgodovinskega casa, kar je zelo prirocno pri predsolskih otrocih, ki nove podatke najlazje sprejemajo skozi ze znane oblike, torej skozi pravljico in pripovedovanje le-te. Tako lahko predstavljajo dobro osnovo za zgodnje ucenje. Pravljice so namrec poucne, saj: »... nelocljivo spajajo realni vsakdanji svet z nevsakdanjim cudeznim. Oba svetova tvorita nelocljivo celoto.« (Kordigel, 1991, str. 35)

Pravljice in pripovedke z zgodovinsko tematiko lahko uporabijo tudi ucitelji zgodovine in na ta nacin popestrijo pouk zgodovine. Primerne so za uvodno motivacijo, ko je potrebno ucence spodbuditi k poslusanju ucne snovi. Posebej zanimivo lahko ucitelj popestri ucno uro zgodovine, ce pravljico ali pripovedko uporabi pri metodi besedne demonstracije. Ucencem prebere odlomke iz razlicnih besedil. Ta besedila so lahko odlomki iz pricevanj (govori, intervjuji, spomini, kronike, pisma ...), odlomki iz pravnih dokumentov, odlomki znanstvenih monografij in odlomki iz literarnozgodovinskih besedil (Trskan, 2005, str. 38). Pravljice in pripovedke tako spadajo v sklop literarnozgodovinskih besedil oz. literarnih besedil z zgodovinsko vsebino.

Nacela izvedbe pravljicne ure, ki naj se jih drzi knjiznicar pravljicar, je opisovalo ze nekaj slovenskih strokovnjakov (Jamnik, 1994; Horvat-Perne, 1992; Zalokar Divjak, 2002; Kordigel in Jamnik, 1999), zato naj na tem mestu izpostavimo le se nekaj predlogov, kako popeljati otroke v svet zgodovine. Seveda je potrebno pravljice in ostale zgodbe smiselno organizirati, da ne bi pripovedovanje o preteklosti otrok prevec zmedlo. Za zdaj se nimamo pravih dokazov, kateri vzorec prikazovanja zgodovine bi bil v zgodnjih letih najboljsi. Na prvi pogled bi bilo smiselno, da zacnemo z otrokovo osebno zgodovino. Sledi naj nadaljevanje zgodovine, ki se dotika zivljenja njihovih starsev in starih starsev. Vendar dokazov za to, ali je to zaporedje spoznavanja zgodovine dober nacin za spoznavanje koncepta casa in kronologije, ni. Potrebno se je namrec zavedati, da otroci obozujejo pravljice, ki se dogajajo globlje v zgodovini in so znane po besedah "nekoc pred davnimi casi ...".

Drugi nacin, kako naj zacnemo otrokom predstavljati zgodovino s pomocjo pravljic in pripovedk je, da za pomoc uporabimo okolje, v katerem otrok zivi. Otroci naj bi po tem nacinu zaceli spoznavati zgodovino najprej v svojem domacem okolju (dom, sola, cerkev), nato bi se spoznavanje razsirilo na celoten kraj ali mesto, kjer otrok zivi. Ampak tudi pri tem nacinu lahko pristavimo: otroci imajo od vseh pravljic najrajsi tiste, ki se dogajajo "za devetimi gorami in za devetimi vodami", torej dalec stran. Eden od nacinov, kako otrokom priblizati zgodovino, je sistem nasprotij. Majhni otroci se bodo hitro naucili, ce jim bomo zgodovino predstavili v okvirih nekoc in danes. To primerjavo bodo otroci hitro osvojili, saj taksna ocitna nasprotja poznajo iz vecine pravljic, kjer velikokrat nastopijo dobre in slabe osebe ter druge nasprotujoce si situacije. Predstavimo jim situacije, ki so ravno nasprotne njihovim lastnim izkusnjam. Ce jih opozorimo na taksne kontrastne razlike, bodo brez tezav osvojili delcek preteklega dogajanja.

Pripovedovanje pravljic ali drugih zgodb lahko povezemo tudi z obiskom bliznjih znamenitosti. Otroke lahko pospremimo v bliznjo cerkev, odpravimo se lahko na kaksen grad ali pa obiscemo zanimiv muzej. Preko pravljic in drugih zgodb otroci spoznavajo, za kaksne namene so vcasih uporabljali dolocena orodja, spoznavajo, s cim vse so se ljudje nekoc ukvarjali in kaksne poklice so opravljali. Ucijo se, v kaksnih bivaliscih so ljudje nekoc ziveli, kako so si pridelovali hrano, kako so kuhali, kam so potovali in zakaj. Opazijo lahko razlike med zdravstveno oskrbo nekoc in danes. Vse te stvari je mozno povezati z lokalno zgodovino (Cooper, 1998, str. 118). Na posebej zanimiv nacin je mozno otrokom prikazati zgodovino s pomocjo pripovedovanja starejse osebe, ki skupino otrok obisce kot gost. Starejsi ljudje lahko prikazejo otrokom zgodovino na bolj pristen nacin kot mladi pripovedovalec. Otrokom naj pripovedujejo o svojem otrostvu. Pokazejo jim lahko stare fotografije. Taksen pripovedovalec lahko otrokom pove tudi kaksno od lokalnih mitov in legend (Cooper, 2007, str. 56-57).

Vse to so seveda razlicne moznosti, ki pa jih je v splosni knjiznici nemalokrat tezko izvesti, saj se taksni projekti pogosto ustavijo pri pomanjkanju casa in kadra. Glede na potrebe uporabnikov se pravljicne ure v splosnih knjiznicah v najvecji meri izvajajo v popoldanskem casu. Zaradi vse daljse zadrzanosti starsev na delovnih mestih se termini pravljicnih ur velikokrat zamaknejo v zgodnje vecerne ure. Najprimernejsi dan za pravljicne ure v splosni knjiznici je petek. Za dobro izvedeno pravljicno uro v nekaterih knjiznicah v tujini uporabijo dve osebi. Knjiznicar, ki pozna otrosko literaturo, izbere pravljice in dodatne knjige za pravljicno uro. Pravljicar (animator, profesionalni pravljicar) pa uro izvede. Pri pravljicni uri velikokrat sodelujejo zunanji animatorji. Te osebe naj bodo placane, saj so se posamezniki, ki so s knjiznicami sodelovali prostovoljno, izkazali za nezanesljive (Morris, 2006).

Velik poudarek se daje tudi promociji. Priporoca se, da se promocija vrsi na razlicnih podrocjih in na vec nacinov. Najbolj obicajna oblika promocije so plakati, knjizna kazala, obvestilo na spletni strani knjiznice, pisna vabila morebitnim udelezencem, vabila v lokalnih casopisih in ostalim medijem, ki lahko predstavijo pravljicne ure tako otrokom kot odraslim. Zanimive so predvsem reportaze, kot poudarja Bauer (1977).

Cilj splosnih knjiznic je, da v svoje prostore vabijo uporabnike ze najzgodnejsih let (Novljan, 2004), za katere knjiznice lahko poskrbijo po Iflinih smernicah za knjiznicne storitve za otroke do treh let starosti (Guidelines, 2007). Ti otroci bodo najverjetneje kasneje postali obiskovalci pravljicnih ur. Vecina otrok se v sklopu obiska pravljicne ure tudi prvic sreca s splosno knjiznico in njenimi storitvami. Starsi velikokrat na pravljicne ure pripeljejo tudi mlajse bratce ali sestrice, ceprav so pravljicne ure namenjene otrokom t. i. pravljicnega obdobja, torej starostni skupini od 3. ali 4. leta starosti in vse do 9 let. Na ta nacin resijo problem varstva za mlajse sorojence. Ob tem se velikokrat izkaze, da nekateri otroci kazejo zanimanje za dogajanje na pravljicnih urah ze pri dveh letih. Redek ni niti pojav, da se otroci tezko locijo od pravljicnih ur in jih zato obiskujejo tudi kasneje.

Pravljicne ure kot oblika dela z bodocimi uporabniki splosnih knjiznic so tudi dobra promocija za splosno knjiznico, saj postane bolj prepoznavna v lokalni skupnosti in nasploh v javnosti. Dobra organizacija pravljicnih ur in ostalih dejavnosti za otroke lahko splosni knjiznici zagotovi zveste uporabnike, ko bodo ti otroci odrasli. Zato bodo knjiznice v prihodnosti morale dajati se vec poudarka na te dejavnosti. Mersich (2004) celo pravi: »Vsaka knjiznica bi si v prihodnosti lahko privoscila delo na podrocju knjiznicne pedagogike. Vsaka vecja javna knjiznica naj bi imela knjiznicnega pedagoga ali pa bi omogocila taksno izobrazbo kateremu od sodelavcev.«

3 Pravljicne ure z zgodovinsko tematiko v slovenskih splosnih knjiznicah

3.1 Zasnova in metodologija raziskave

Z naso raziskavo smo zeleli izvedeti, ali slovenski knjiznicarji pravljicarji v splosnih knjiznicah izvajajo pravljicne ure z zgodovinsko tematiko, v kaksni obliki in kako pogosto. Zanimalo nas je, kaksen je profil slovenskega knjiznicarja pravljicarja in kaksne so izkusnje slovenskih knjiznicarjev na podrocju pravljic, povezanih z zgodovinsko tematiko. Med raziskovanjem je bilo potrebno ugotoviti, kako slovenski knjiznicarji gledajo na ucenje otrok s pomocjo pravljic. Poskusili smo tudi izvedeti, kako se otroci odzivajo na pravljice s poucno vsebino.

V raziskavi je bila uporabljena anketna metoda, saj smo zeleli dobiti cim vec podatkov iz vec razlicnih knjiznic. Zasnovali smo anketni vprasalnik, ki je zajemal 16 vprasanj. Od tega je bilo enajst vprasanj zaprtega tipa, stiri vprasanja odprtega tipa in eno vprasanje polodprtega tipa. Zagotovili smo tudi anonimnost. Rezultati so bili analizirani s preprosto deskriptivno statistiko, s katero smo dobili glavne znacilnosti pridobljenih podatkov. Analiza je bila izvedena rocno, saj zaradi majhnega vzorca uporaba racunalniskih programov ni bila smiselna.

Anketni vprasalnik je bil poslan na elektronske naslove vseh 57 splosnih knjiznic v Sloveniji. Izpolnjeno anketo je vrnilo 25 slovenskih splosnih knjiznic, kar je manj kot polovica pozvanih (natancneje 43,8 %). Na anketni vprasalnik je odgovarjalo 22 zensk in 3 moski. Osebe, ki so sodelovale pri raziskavi, so bili knjiznicarji, ki v splosnih knjiznicah izvajajo pravljicne ure. Povprecna starost anketirancev je bila 39,6 leta. Raziskava se je nanasala na delovanje splosnih knjiznic na podrocju pravljicnih ur v solskem letu 2008/2009.

3.2 Rezultati

Anketiranci, ki so odgovorili na vprasanje o njihovi stopnji izobrazbe, so imeli v najvecji meri (15 odgovorov) univerzitetno izobrazbo, druga najpogostejsa stopnja je bila srednjesolska izobrazba (Slika 1). Stopnja izobrazbe je poleg izkusenj lahko pomemben dejavnik pri kakovostni izvedbi pravljicne ure. Vendar je bilo to vprasanje vkljuceno v anketni vprasalnik predvsem zaradi raziskovanja profila slovenskega knjiznicarja pravljicarja.

Pri vrsti izobrazbe jih je 12 anketirancev odgovorilo, da imajo bibliotekarsko izobrazbo, 9 jih je odgovorilo, da imajo pedagosko izobrazbo. Kar 11 odgovorov se je nanasalo na izobrazbo druge smeri. Povprecna knjiznicarka pravljicarka ima glede na rezultate raziskave vec kot 10 let delovnih izkusenj na podrocju izvajanja pravljicnih ur. Pri pripravi pravljicnih ur veckrat letno pomagajo tudi razlicni zunanji sodelavci. Najveckrat so to studenti razlicnih smeri, drugi knjiznicarji in profesionalni pravljicarji.

Splosne knjiznice v povprecju organizirajo pravljicne ure stirikrat mesecno, torej tedensko (Slika 2). Pravljicnih ur praviloma ne prirejajo za razlicne starostne skupine otrok loceno (24 odgovorov), ceprav se jih udelezujejo otroci od 2. leta starosti pa vse do konca prvega triletja osnovne sole.

Knjiznicarji pravljicarji v splosnih knjiznicah, ki so odgovorili na vprasalnik, izvajajo pravljicne ure z zgodovinsko tematiko v manjsi meri. Nekateri jih sicer s pridom uporabljajo (taksnih je bilo 11), medtem ko jih drugi (14 odgovorov) sploh ne uporabljajo. Po mnenju knjiznicarjev pravljicarjev otroci pravljicne ure z zgodovinsko tematiko spremljajo z zanimanjem, saj sta samo dva anketirana menila, da jih dolgocasijo. Glede na rezultate ankete so se anketiranci skoraj enoglasno strinjali, da je mozno s pravljicami z zgodovinsko tematiko ze pri predsolskih otrocih vzbuditi zanimanje za zgodovino. Taksnega mnenja je imelo 19 anketirancev.

Ugotovili smo, da knjiznicarji pravljicarji z daljsimi izkusnjami pri izvajanju pravljicnih ur pogosteje uporabljajo pravljice z zgodovinsko tematiko pri svojih pravljicnih urah. Od knjiznicarjev pravljicarjev, ki imajo manj kot tri leta ali od tri do pet let delovnih izkusenj na podrocju pravljicnih ur, je bilo dobljenih kar 7 odgovorov, da pravljicnih ur z zgodovinsko tematiko ne izvajajo, in samo 1 pozitiven odgovor. Knjiznicarji pravljicarji, ki imajo od pet do deset let ali vec kot deset let delovnih izkusenj, pa so kar v 10 primerih potrdili, da pravljicne ure z zgodovinsko tematiko izvajajo, v 7 primerih pa so trditev zanikali.

Zeleli smo izvedeti tudi, katere pravljice z zgodovinsko tematiko knjiznicarji pravljicarji pri pravljicnih urah uporabljajo. Dobili smo nekaj odgovorov:

- O kralju Matjazu

- Peter Klepec

- Urska in povodni moz

- Pehtina zgodba o Kekcu

- Pripoved Marice Globocnik iz Kranjske Gore

- O Primozu Trubarju

- O Francetu Presernu

- Kamniska Veronika

- Cerknisko jezero in Janez Vajkard Valvasor

- Veronika z Malega gradu

- Kako je Crnomelj dobil ime

- Kako je nastalo Blejsko jezero

- Kralj Matjaz in sol

- Martin Krpan

4 Studija primera izvedbe pravljicne ure z zgodovinsko tematiko

V nasi studiji smo zeleli tudi sami prakticno preveriti izvedbo pravljicne ure z zgodovinsko tematiko, zato v nadaljevanju predstavljamo studijo primera pravljicne ure, ki jo je avtorica pricujocega clanka izvedla v krajevni knjiznici Gornji Grad, enota Osrednje knjiznice Mozirje. Poleg te pravljicne ure je avtorica clanka izvedla se stiri podobne pravljicne ure v drugih krajevnih knjiznicah Osrednje knjiznice Mozirje z razlicnimi temami (Primoz Trubar in prva slovenska knjiga, izumi, Turki ...).

Pravljicna ura v knjiznici Gornji Grad je imela naslov Srednjeveski grad (Zorec, 2009, str. 40-41). Namen pravljicne ure je bil, otrokom predstaviti legendo, povezano z nastankom krajevnega imena Gornji Grad, in jih seznaniti s srednjeveskim gradom ter zivljenjem na njem. Cilji pravljicne ure, ki so se nanasali na otroke, so bili, da znajo otroci ob koncu opisati srednjeveski grad, povedati, kdo je zivel na gradu, narisati ali iz kartona izdelati grad.

Najprej je bilo potrebno izbrati temo pravljicne ure. Nato je sledil izbor pravljice ali pripovedke. Ker ima Gornji Grad bogato zgodovino, ni bilo tezko najti primerne teme, ki bi bila ustrezna za predsolske otroke in poleg tega povezana z njihovim domacim okoljem. Sledila sta iskanje in izbor mladinske strokovne literature, ki je bila nato na pravljicni uri predstavljena otrokom. Priprave na pravljicno uro so vkljucevale tudi primerne ideje za ustvarjalno delavnico, ki je sledila pripovedovanju pravljice, in pripravo materiala za ustvarjanje. Pretehtati je bilo potrebno, kako celotno pravljicno uro kar najbolj prilagoditi predsolskim otrokom in otrokom prvega triletja. Pravljicne ure so se namrec udelezili otroci stari od 2 do 12 let, zato jo je bilo potrebno prilagoditi tako, da bi bila zanimiva vsem starostnim skupinam. Pri pravljicni uri so bile uporabljene razlicne didakticne metode. Za celotno pravljicno uro je bila napisana tudi priprava, ki je vsebovala ucne metode, oblike, cilje in potek pravljicne ure.

Zacetek pravljicne ure je predstavljala uvodna motivacija s kratkim razgovorom, kar pomeni, da je potekal pogovor med knjiznicarko pravljicarko in otroci. Knjiznicarka pravljicarka je povabila otroke, naj ji sledijo v carobni svet srednjega veka, kjer bodo pravljicno uro preziveli na srednjeveskem gradu. Pogovorili so se o gradovih v blizini in o zivljenju na srednjeveskem gradu. Otroci so pogumno sodelovali pri pogovoru, saj so hoteli pokazati, kaj vse ze vedo. Knjiznicarka pravljicarka jih je seznanila tudi z gradom, ki je stal v blizini Gornjega Grada in se je imenoval Spodnji Grad. Prostor, kjer je stal, se se danes imenuje Gradisce.

Sledilo je pripovedovanje pripovedke, ki je potekalo brez ilustracij, saj pripovedka ni ilustrirana2. Po pripovedovanju je sledila demonstracija slikovnega gradiva o gradovih. Knjiznicarka pravljicarka je otrokom prikazala nekaj slik, ki predstavljajo zivljenje na gradu in razlicne gradove. V pomoc ji je bila mladinska strokovna literatura na to temo. Otroci so spoznali posamezne dele gradu in njihov namen (npr. obzidje je sluzilo za vecjo varnost prebivalcev gradu). S pomocjo slik so spoznali tudi prebivalce gradu. Otroke so posebej zanimala oblacila in orozje vitezov. Knjige so otroci lahko tudi samostojno prelistali in si ogledali stvari, ki so jih najbolj zanimale.

Sledil je pogovor, ki je bil namenjen ponavljanju osvojene snovi. Knjiznicarka pravljicarka je otroke povprasala o stvareh, ki so se jih naucili pri uri pravljic, otroci pa so ji odgovarjali (na primer, kdo je zivel na srednjeveskem gradu in podobno). Na ta nacin je knjiznicarka pravljicarka preverila, ce so bili cilji prvega dela pravljicne ure dosezeni.

Zadnji del pravljicne ure je predstavljala ustvarjalna delavnica. Ker je bila skupina precej velika, saj jo je sestavljalo 15 otrok, se je knjiznicarka pravljicarka odlocila, da bo ustvarjalna delavnica razdeljena na dva dela, in tako so se otroci lahko odlocili, kaj bi ustvarjali. Taksna ustvarjalna delavnica je bila tudi primernejsa za starostno tako heterogeno skupino. Otroci so imeli moznost naslikati grad z vodenimi barvicami ali ga izdelati iz kartonastih skatel razlicnih velikosti. Mlajsi otroci so vecinoma izbrali slikanje, nekaterim so pomagali tudi starsi. Starejsi pa so s pomocjo skatel, kartonastih tulcev, lepila in lepilnega traku ustvarili ogromen grad.

Medtem ko so otroci ustvarjali, so starsem razdelili kratek anonimni vprasalnik. Starsi so s pomocjo anketnega vprasalnika izrazili mnenje o pricujoci pravljicni uri z zgodovinsko tematiko. Vsec jim je bil nov pristop k pravljicni uri in dejstvo, da se lahko otroci na pravljicni uri tudi kaj koristnega naucijo. Starsi so bili tudi enotnega mnenja, da je ze pri predsolskih otrocih mogoce vzbuditi zanimanje za zgodovino s pomocjo pripovedovanja pravljic in pripovedk. Poudarili so tudi pomembnost zgodnjega ucenja.

5 Razprava o rezultatih ankete in studije primera

Rezultatov ankete zaradi premajhnega odziva ne moremo posplosevati, zato lahko nakazemo le nekaj znacilnosti, kako se pravljicne ure z zgodovinsko tematiko izvajajo v slovenskih splosnih knjiznicah. Ugotovili smo, da pravljicne ure vodijo v veliki meri zenske, ki imajo univerzitetno izobrazbo. Pri vrsti izobrazbe je najpogostejsa bibliotekarska, vendar se pojavljajo tudi izobrazbe drugih smeri. Menimo, da je za izvedbo najbolj dobrodosla izobrazba pedagoske ali psiholoske usmeritve. Povprecna knjiznicarka pravljicarka ima glede na rezultate raziskave vec kot 10 let delovnih izkusenj na podrocju izvajanja pravljicnih ur. Pri pripravi pravljicnih ur veckrat letno pomagajo tudi razlicni zunanji sodelavci. Vecina splosnih knjiznic se je odlocila, da organizira pravljicne ure enkrat tedensko, kar je tudi primeren casovni interval za otroke in njihove starse. Mislimo, da je organiziranje pravljicnih ur zgolj enkrat mesecno premalo. Predvidevamo, da gre v teh primerih, ko so anketiranci odgovorili, da so pravljicne ure pri njih organizirane zgolj enkrat mesecno, za manjse splosne knjiznice.

Pravljicnih ur praviloma v knjiznicah ne prirejajo za razlicne starostne skupine otrok loceno, ceprav se jih udelezujejo otroci od 2. leta starosti pa vse do prvega triletja osnovne sole. Glede na razlicne psihofizicne sposobnosti otrok bi bilo seveda nujno pravljicne ure izvajati v dveh ali treh sklopih. Na ta nacin bi se knjiznicarji pravljicarji lahko veliko bolj prilagodili otrokovim sposobnostim. Ce ima knjiznicar pravljicar pred sabo tako siroko ciljno skupino, kot so otroci stari od 3 do 9 let, preprosto ne more pripraviti pravljicne ure tako, da bi bila prilagojena vsem starostnim skupinam in da bi pritegnila vse otroke. Gotovo se knjiznicarji pravljicarji tega problema zavedajo, vendar pomanjkanje kadra najveckrat ne omogoca druge poti.

Knjiznicarji pravljicarji v splosnih knjiznicah izvajajo pravljicne ure z zgodovinsko tematiko v manjsi meri. Nekateri jih sicer s pridom uporabljajo, drugi pa se jih sploh ne posluzujejo. Otroci pravljicne ure z zgodovinsko tematiko spremljajo z zanimanjem. Anketiranci se strinjajo, da je s pravljicami z zgodovinsko tematiko mogoce ze pri predsolskih otrocih vzbuditi zanimanje za zgodovino. Zanimivo je, da se vecina strinja, da so pravljice z zgodovinsko tematiko lahko koristne pri nadaljnjem ucenju zgodovine, vendar se istocasno zavedajo, da premalo storijo, da bi to tudi uporabili. Knjiznicarji pravljicarji se torej strinjajo, da lahko pravljicne ure pojmujemo kot zgodnjo obliko ucenja. Tega se je potrebno le v zadostni meri zavedati in izkoristiti priloznosti, ki nam jih ponujajo pravljicne ure za ucenje zgodovine ter drugih strokovnih podrocij.

Nasa raziskava je le uvod v podrocje preucevanja pravljicnih ur v povezavi zgodnjega ucenja. Raziskovanje bi lahko potekalo na podlagi nasega vprasalnika, ki bi ga bilo potrebno razsiriti, kakor to velja tudi za vzorec. Na ta nacin bi se raziskava izvedla v vecjem obsegu in pridobljeni rezultati bi bolj natancno pokazali stanje na podrocju izvajanja pravljicnih ur v Sloveniji. Zanimivo bi bilo narediti tudi primerjalno analizo na podrocju izvajanja pravljicnih ur v povezavi z zgodnjim ucenjem zgodovine v Sloveniji in v drugih evropskih drzavah. Rezultati raziskave bodo dobrodosla informacija slovenskim knjiznicarjem pravljicarjem. Mogoce bodo komu spodbuda za obsirnejso raziskavo.

Studija primera izvedbe pravljicne ure z zgodovinsko tematiko je pokazala, da je tovrstna oblika pravljicne ure zanimiva za otroke, pozitivno pa so jo s pomocjo kratke ankete ocenili tudi starsi. S to pravljicno uro je bilo pokazano, da je med pravljicno uro otroke mogoce tudi kaj nauciti in jih navdusiti za strokovna podrocja, kot je na primer zgodovina. Pravljicna ura je potekala po pricakovanjih in skladno z ucno pripravo. Sodelovanje otrok je bilo tudi pri uvodni motivaciji in pri zakljucnem pogovoru zelo dobro, kar pomeni, da so se pogumno vkljucevali v pogovor in radi povedali stvari, ki jih ze vedo, oziroma, ki so jih osvojili med pravljicno uro. Otroci so z zanimanjem sledili prebiranju pravljice, pogovoru o gradovih in slikovni demonstraciji. Teoreticni del ure ni trajal predolgo, tako da pozornost otrok se ni padla. Pri prakticnem delu se je izkazalo, da je bilo nacrtovanje ustvarjalne delavnice v dveh oblikah dobrodoslo. Otroci so si lahko izbrali gradnjo gradu v skupini ali individualno slikanje gradu. Izkazalo se je, da so mlajsi otroci rajsi risali, medtem ko so se starejsi lazje vkljucili v skupinsko delo. Starsi so bili na vsakem koraku pripravljeni pomagati, kar je olajsalo izvedbo ure. Pomagali so pri pripravi, pri gradnji gradu in pri pospravljanju. Slabost pravljicne ure je bila v prekoracitvi predvidenega casovnega okvirja. Ustvarjanje je trajalo precej dlje, kot je bilo nacrtovano. Vendar niti starsev, se najmanj pa otrok to sploh ni motilo, saj so koristno in ustvarjalno preziveli cas. Pravljicna ura bi lahko bila izvedena bolj kvalitetno, ce bi bil starostni razpon otrok manjsi, ker bi tako bila bolj prilagojena vsaki starostni skupini posebej.

Primer izvedbe pravljicne ure z zgodovinsko tematiko je lahko spodbuda za slovenske knjiznicarje pravljicarje, naj v vecji meri oblikujejo svoje pravljicne ure tako, da bi se otroci pri njih kaj naucili. Res je, da je potrebno za izvedbo taksne pravljicne ure nekoliko vec truda, kar ne bi smelo odvrniti knjiznicarjev pravljicarjev, da se posluzujejo taksnih oblik dela. Vsekakor bi bilo zelo dobrodoslo nadaljevati raziskovalno delo v smeri kvalitativnih metod, s katerimi bi bilo od starsev mogoce dobiti vec povratnih informacij. Zanimive bi gotovo bile tudi povratne informacije od otrok, udelezencev pravljicnih ur.

6 Zakljucek

Poskusili smo dodati kamencek v dokaj neraziskanem mozaiku pravljicnih ur v slovenskem prostoru. Premalo raziskovanja na tem podrocju, ki je tako uveljavljen del storitev splosnih knjiznic, pravzaprav cudi. Zeleli smo dodati nov pogled na pravljicne ure v smislu zgodnjega ucenja zgodovine, kar je danes pomembno. Pravljice in pripovedke s seboj prinasajo razlicna znanja, ki jih lahko koristno uporabimo pri zgodnjem ucenju otrok. Na predsolski ravni lahko otrokom s pripovedovanjem pravljic in pripovedk z zgodovinsko tematiko pri pravljicnih urah vzbudimo zanimanje za zgodovino.

Knjiznicarji pravljicarji bi morali imeti tudi izobrazbo pedagoske ali psiholoske usmeritve oziroma vsaj znanja s teh podrocij. Poleg tega morajo biti blizu otrokom, poznati otrosko literaturo in imeti zvrhan kos domisljije. Pri vsem tem so komunikacijske in retoricne sposobnosti seveda samoumevne. Splosne knjiznice bi morale skrbeti, da pravljicne ure res izvajajo sposobni pravljicarji, saj so to osebe, s katerimi se otroci v knjiznici prvic srecajo, in od njih je odvisno nadaljnje otrokovo dojemanje knjiznice.

S temi rezultati bi zeleli spodbuditi slovenske knjiznicarje pravljicarje, da bi se bolj zavedali didakticne moci, ki jo predstavljajo pravljice in njim sorodne literarne zvrsti, namenjene najmlajsim obiskovalcem knjiznice. Pri predsolskih otrocih in otrocih prvega triletja osnovne sole je s pomocjo pravljic mogoce oblikovati ne samo sistem vrednot, ampak tudi postaviti temelje za siroka strokovna podrocja, ki jih bodo bolj podrobno spoznavali v kasnejsih letih solanja. Pravljicne ure, ki jih izvajajo splosne knjiznice, so kot pomembno storitev, ki pritegne k obisku splosne knjiznice, prepoznali tudi drugi, ne samo knjiznicarji, npr. nosilci lokalnih funkcij in pooblastil v Sloveniji (Juznic, 2009). Taksne prepoznavne storitve knjiznice so lahko tudi dragoceno orodje in argument za pridobivanje financnih sredstev, o katerih odlocajo prav ti nosilci interesov (delezniki) knjiznice.

Knjiznicarji pravljicarji naj se zavedajo, da opravljajo pomembno poslanstvo. Starsi in vsi ostali pa ne smejo pozabiti: »... da so knjige za otroke v predsolski dobi od vsega zacetka znani in njim ljubi predmeti, saj so edina vrata v svet, ki jih od vsega zacetka dalje znajo in smejo samostojno odpreti« (Mersich, 2004, str. 171).

Sidebar

UGOVSEK, Mateja; Primoz JUZNIC. Historical story time themes and Slovenian public libraries. Knjiznica, 54(2010)4, p. 83-98

Footnote

1 Clanek je nastal na osnovi diplomskega dela Mateje Ugovsek Pravljicne ure z zgodovinsko tematiko v splosni knjiznici pod mentorstvom dr. Primoza Juznica.

2 Ostale pravljicne ure v tem sklopu so bile izvedene tako, da je knjiznicarka pravljicarka pravljice pripovedovala s pomocjo ilustracij.

References

Navedeni viri

1. Bauer, C. F. (1977). Handbook for storytellers. Chicago: ALA.

2. Bettelheim, B. (1999). Rabe cudeznega: o pomenu pravljic. Ljubljana: SH.

3. Kanic, I., Leder, Z., Ujcic, M., Vilar, P. in Vodeb, G. (2009). Bibliotekarski terminoloski slovar. Knjiznica, 53 (3-4), 1-374.

4. Bosnjak, B. (2006). Mladi potrebujejo knjiznico: knjizna vzgoja v knjiznici. V D. Kramberger in M. Logar (Ur.), Splet znanja in domisljije: zbornik ob petdesetletnici mladinskega knjiznicarstva v Mariboru: 1953-2003 (str. 79-88). Maribor: Mariborska knjiznica.

5. Cooper, H. (1998). History in the early years. London: Routledge.

6. Cooper, H. (2007). The teaching of history in primary Schools. London: Routledge.

7. Guidelines for library services to babies and toddlers (2006-2007). The Hague: IFLA. Pridobljeno 9. 1. 2010 s spletne strani: http://archive.ifla.org/VII/d3/pub/ Profrep100.pdf

8. Horvat-Perne, S. (1992). Pravljicna ura. Knjiznica, 36 (3-4), 85-92.

9. Jamnik, T. (1994). Knjizna vzgoja. Ljubljana: Zavod RS za solstvo in sport.

10. Juznic, P. (2009). Cilji, poslanstvo in vizija knjiznice v lokalni skupnosti, dva pogleda? V M. Ambrozic in D. Vovk (Ur.), Knjiznicarji in knjiznice: dodana vrednost okolju: zbornik referatov (str. 107-128). Ljubljana: ZBDS.

11. Kobe, M. in Pahor, N. (1990). Vzgojno-izobrazevalno delo v solski knjiznicimediateki. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za solstvo.

12. Kocijan, G. in Simenc, S. (1992). Slovensko slovstvo skozi stoletja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

13. Kordigel, M. (1991). Pravljica in otroska fantazija ali kako je postalo razmisljanje Charlotte Bühler za knjizevno vzgojo aktualnejse, kot je bilo kdajkoli prej. Otrok in knjiga, 18 (32), 34-42.

14. Kordigel, M. in Jamnik, T. (1999). Knjizevna vzgoja v vrtcu. Ljubljana: DZS.

15. Kos, J. (1983). Ocrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.

16. Mersich, B. (2004). Moderna knjiznica v stiku z otroki. Knjiznica, 48 (4), 167- 181.

17. Morris, C. (2006). Where did you get those guys?: how to hire storytellers that sparkle. Children & Libraries, 4 (2), 48-51.

18. Novljan, S. (2004). Predsolski otroci - ciljna skupina knjiznice. Knjiznicarske novice, 14 (7-8), 5-7.

19. Stanonik, M. (Ur.). (1999). Slovenska slovstvena folklora. Ljubljana: DZS.

20. Trskan, D. (2005). Didaktika zgodovine: gradivo za predavanja in vaje. Ljubljana: FF, Oddelek za zgodovino.

21. Zakon o knjiznicarstvu. (2001). Uradni list RS, st. 87.

22. Zalokar Divjak, Z. (2002). Brez pravljice ni otrostva. Krsko: Gora.

23. Zorec, M. (Ur.). (2009). Najlepse zgodbe s slovenskih gradov. Ljubljana: Mladinska knjiga.