INFORMACIJSKO VEDENJE Z ISKALNO STRATEGIJO*

Headnote

Oddano: 28.03.2000,- Sprejeto: 06.11.2000

Strokovni clanek

UDK 027.8:025.4.03

Izvlecek

V prispevku so podana teoreticna izhodisca za studij vedenja uporabnikov pri iskanju informacij. Opisan je proces pridobivanja informacij. Posebna pozornost je posvecena strategijam in taktikam oz. vescinam iskanja informacij. Navedeni so modeli in strategije iskanja glede na organizacijo informacij. Na koncu prispevka je poudarjena nujnost integracije sodobne solske knjiznice v izobrazevalni proces ob upostevanju potreb njenih uporabnikov.

Kljucne besede: uporabniki, iskanje informacij, solske knjiznice, osnovne sole

Professional article

UDC 027.8:025.4.03

Abstract

The contribution deals with theories about information seeking behaviour. The proc-ess of obtaining information is described. Special attention goes to information search strategies and tactics or skills. Models and search strategies according to the organiza-tion of information are described. In the end, the necessity of integration of a modern school library into the education process is emphasized with consideration to its users' needs.

Key words: information behaviour, search strategy, primary school libraries, information seeking behaviour

1 Predgovor

Prehod v poindustrijsko razvojno fazo zahteva spremenjen koncept znanja, kjer naj izobrazevanje razvija sposobnosti ustvarjalne uporabe znanja (za resevanje problemov) in sposobnost za ucenje (Piciga, 1998). Uveljavlja se koncept informacijske pismenosti. Z metodami raziskovalnega dela se postopno in sistematicno seznanjajo ucenci osnovnih in srednjih sol in jih poglabljajo studentje, da bi visokosolski studij zakljucili z uspesnim samostojnim raziskovalnim delom. Informacijske spretnosti pa potrebujejo ljudje tudi za potrebe vsakdanjega zivljenja (Steinbuch, 1997, str. 7).

Tema iskalnih strategij je bila pri nas vglavnem obravnavana v sklopu drugih tem studij uporabnikov, vendar je taksnih za podrocje mladih uporabnikov v solskih knjiznicah bolj malo. Od novejsih raziskav naj omenimo raziskavo, ki sta jo v letu 1999 opravili Repinceva in Verliceva. Raziskovali sta uporabo/ neuporabo ucbenikov in dodatnega gradiva (to so razni prirocniki, leksikoni, atlasi, slovarji..., ki si jih ucenci izposodijo tudi v solski knjiznici) za potrebe pouka; zanimala pa ju je povezava s spolom in ucnim uspehom pri razlicnih solskih predmetih (Repinc in Verlic, 2000).

Premalo je bilo storjenega na podrocju lociranja in uporabe razlicnih virov pri pouku, s cimer ucencem privzgajamo spretnosti za ucenje za razlicne solske predmete, ki jih imenujemo tudi informacijske spretnosti. S tem bi knjiznico neposredno vkljucili v izobrazevanje, to pa v njej zahteva na eni strani najsodobnejso opremo v zadostnem stevilu, na drugi pa tesno sodelovanje vodstva sole, uciteljev, knjiznicarjev in ucencev. Zal se ucitelji v procesu izobrazevanja ne usposabljajo za to delo. Herring (1988, str. 41) poroca o tej oviri kot eni glavnih za uveljavitev solske knjiznice pri razvijanju informacijskih spretnosti. Ucitelji morajo spoznati, da so informacijske spretnosti del vsakega solskega predmeta in je zato potrebno navajati ucence na uporabo knjiznice kot ucnega centra. Oba, knjiznicar in ucitelj pa morata razviti pristop, ki gradi na razumevanju procesa ucenja in vzpodbuja samozavedanje v ucencu.

Del informacijske pismenosti in pogoj za njeno pridobivanje je tudi racunalniska pismenost, ki bo za sedanje ucence vedno pomembnejsa. Spretnost uporabe racunalnika se lahko razvije le z uporabo samo, zato morajo ucenci v soli imeti taksne moznosti. Projekt »Racunalnisko opismenjevanje« (imenovan kratko Ro) je sicer omogocil zacetek opremljanja sol in tudi solskih knjiznic, nikakor pa ne enakomerno vseh sol, kot smo v zacetku naivno pricakovali. Med solami so tako nastale velike razlike in tiste, ki so sodelovale v projektu Ro, so dobile opreme v izobilju1, druge pa nic.

Tako je (po priblizno sestih letih projekta) ob koncu leta 1999 se 25 (Zumer, 2000) solskih knjiznic brez racunalniske in komunikacijske opreme - ob tem seveda popolnoma zanemarimo njeno zmogljivost. S taksnim podatkom pa se danes ne moremo ravno hvaliti. Se posebej glede na dejstvo, da je bilo proti koncu leta 1996 samo se 61 sol, »ki se nimajo ustrezne strojne in programske opreme v solski knjiznici« (Struznik, 1996).

Storitve razvite solske knjiznice, med katerimi je nudenje uporabe vseh nosilcev informacij, ki jih knjiznica hrani (kasete vseh vrst, cedeji, cederomi...), namrec lahko uporabljajo vsi ucenci/dijaki in tudi ucitelji, v nasprotju z racunalnisko ucilnico, katere uporaba je morda mnogo bolj odvisna od usposobljenosti in pripravljenosti posameznih uciteljev in drugih na soli. Tako je bilo najmanj 10.000 ucencev (stevilka je dobljena tako, da smo stevilo sol pomnozili s povprecno 400 ucenci na vsaki soli) ze v osnovi prikrajsanih, ker niso imeli nikakrsnega dostopa do opreme. Nekaterim mladostnikom je dostop do digitalnih virov onemogocen zaradi socialnega polozaja, zato so z informacijsko opremo dobro opremljene knjiznice lahko tiste socialne ustanove, ki zagotavljajo vsem enak dostop do elektronskih informacij (Bon, 2000, str. 148).

Med vzroki za nevkljucevanje neke sole v projekt naj omenimo pomanjkanje financnih sredstev za lastno udelezbo, ki jo mora prispevati posamezna sola (ki pa tudi ni cisto sama kriva, da sredstev nima dovolj). Eden izmed vzrokov je morda tudi neprimeren odnos vodstva sol in zaposlenih do Ro-ja. Zdi se zelo verjetno, da so se na nekaterihih solah informatizaciji pac upirali. To pa se ne pomeni, da posameznih entuziastov na teh solah (lahko bi jim rekli 'ne-Ro-jeve') ni bilo. Le-ti tudi niso krivi, ce je bilo na neki soli premalo razumevanja za racunalniske zadeve, posledice pa so trpeli sami, saj jim ni bil omogocen optimalen razvoj, kakrsnega so si zeleli in tudi zasluzili. Tako so svojo energijo (pogosto zaman) trosili za prepricevanje o pomembnosti dobre opreme za svoje delo, poleg tega pa so si morali sami ustvarjati pogoje za svoj napredek izven delovnega okolja (kar zahteva financna sredstva in cas).

Tudi ce bi danes vse solske knjiznice imele potrebno racunalnisko opremo, bi vendar preteklo se kar nekaj casa, da se zaposleni v knjiznicah ustrezno usposobijo ter pricnejo z vnosom gradiva. Za potrebe tega prikaza pa nas predvsem zanima, koliko in kako (s kaksno vrsto opreme) so opremljene nase solske knjiznice.

Stevilcni podatki namrec nic ne povedo o kakovosti (npr. zmogljivosti) obstojece opreme v sicer »opremljenih« knjiznicah. Upamo si trditi, da je veliko te opreme ze zastarele; posebno poglavje predstavlja posodabljanje licencne programske opreme (tu so misljeni programi Windovvs, Office..., in ne paket Solska knjiznica podjetja Saop).

Stevilka 25 predstavlja 5,6% vseh sol (od 444), kar sicer ni videti tako veliko, ce pa bi upostevali se kakovost obstojece opreme, bi prisli lahko tudi do 50% ali vec slabo opremljenih solskih knjiznic. Koliko in kaj od te opreme pa je dejansko dostopno ucencem? Za razvijanje informacijske pismenosti je namrec kljucnega pomena, da imajo ucenci zagotovljen stalen in zanesljiv2 dostop do racunalniskih knjiznicnih zbirk (npr. vzajemni katalog in drugi katalogi sistema COBISS) in do medmrezja.

Zal se mora marsikatera solska knjiznica 'boriti' ze za navaden CD-ROM pogon, ki bi bil namenjen za uporabo ucencem. Nekatere solske knjiznice pa se danes nimajo zagotovljene niti svoje telefonske linije, kar je pogoj za povezavo na svetovno omrezje. Predlagali bi tudi taksen nacin zbiranja podatkov svetovalke za knjiznicno dejavnost na Zavodu za solstvo, ki bi omogocal pregled nad tem, kaj lahko uporabnik konkretne knjiznice od nje pricakuje in tudi v njej dobi. Zelimo pa si, da bi ti podatki bili - vsako leto posodobljeni - dostopni tudi na omrezju Zavoda. Tako bi bili tudi veliko bolj transparentni - vsakdo bi lahko videl, kaksna oprema je se potrebna v posamezni solski knjiznici.

2 Uvod

Temeljni koncept za izpeljavo modela vedenja za iskanje informacij je koncept informacijske potrebe. Model se je v zadnjem obdobju preusmeril z znacilnosti tehnologije in organizacije podatkov proti znacilnostim uporabnika, njegovim vlogam v socialnemu okolju, v katerem zivi in dela.

Tradicionalna - bibliografska paradigma zbiranja, klasificiranja besedil in nacrtovanja iskalnih strategij za njihov ponovni priklic je povelicevala pogled na uporabo informacij z vidika sistema. Preusmeritev na posameznikov proces uporabe je bila potrebna, saj lahko brez primerne povezave s problemi in procesi uporabnikov ekspertno organizirane knjiznicne zbirke ostanejo nedotaknjene (Kuhlthau, 1993, str. 1). Pri iskanju informacij se namrec, kljub razvoju avtomatiziranih sistemov, nic ne more primerjati s sposobnostmi izkusenih iskalcev, ki se spretno pomikajo po ogromni kolicini virov, tiskanih in elektronskih (Bates, 1979).

Iskanje informacij je aktiven in zapleten proces konstrukcije osmisljanja novih izkusenj, ki poteka po stopnjah, osnovno nacelo tega procesa pa je nacelo negotovosti.

Podane so razlicne definicije iskalne strategije ter opredeljena iskalna strategija kot del referencnega procesa. Uspesnost in ucinkovitost iskanja sta odvisni tudi od poznavanja organizacije informacij v razlicnih virih in orodij za iskanje.

Zanimalo naju je informacijsko vedenje osnovnosolcev, zato so na koncu opredeljene osnovne naloge solske knjiznice v informacijski dobi, s tem pa tudi izobrazevalnega sistema v celoti.

3 Procesni pristop k iskanju

Z vrsto raziskav procesa iskanja informacij uporabnikov je Carol Kuhlthau (1993) razvila procesni pristop do knjiznicnih in informacijskih storitev. Njene raziskave temeljijo na Kellyjevi teoriji osebne konstrukcije, ki je psiholoskim teorijam o misljenju in ucenju dodala afektivno dimenzijo. Kelly sodi med kognitivne psihologe3, ki jih oznacuje zanimanje za vlogo kognitivnih procesov in za katere je osebnost predvsem spoznavajoce bitje, bolj konstruktor svojega sveta in okolja kot zgolj njun refleks (Musek, 1988, str. 392).

Kellyjeva teorija je bila podlaga za postavitev hipoteze, da je iskanje informacij proces konstrukcije, ki se zacne z negotovostjo in anksioznostjo, kar so raziskave Carol Kuhlthau potrdile. Po Kellyju namrec ucenje poteka skozi proces konstrukcije, ki je aktiven, negotov in zapleten proces osmisljanja novih izkusenj. Nas pogled na svet se stalno konstruira z novimi izkusnjami, zacne pa se z negotovostjo, ki se se povecuje, ko se srecamo z nedoslednostmi in nekompatibilnostmi znotraj nove informacije same in z nasimi predhodnimi konstrukti. Skozi proces oblikovanja poskusnih hipotez preverjanja, ocenjevanja, definiranja, izboljsevanja in obnavljanja se zacne konstrukcija. Tako nastanejo novi konstrukti, ki spremenijo in razsirijo obstojec sistem, in tako se ucimo.

3.1 Stopnje iskalnega procesa

Stopnje iskalnega procesa (Kuhlthau, 1993) se nanasajo na iskanje virov za pisanje seminarskih nalog studentov visjih sol v ZDA, informacije pa so iskali v visokosolski knjiznici. Vendar je model splosno veljaven za uporabnike vseh tipov knjiznic, v osnovnosolski knjiznici npr. pri iskanju in zbiranju gradiva za referate, se posebno tiste vrste, kjer se ucenci lahko prosto odlocijo o temi, o kateri zelijo pisati. Vse bolj namrec kaze, da bodo morali ucenci v prihodnosti ze v osnovni soli samostojno usvajati znanje pri raziskovalnem delu z razlicnimi viri (Novljan, 1996, str. 36), zato je dobro, da te stopnje in dogajanje med njihovim potekom poznajo tudi solski knjiznicarji.

Iskanje poteka v sestih stopnjah; opisane so glavne naloge v vsaki stopnji:

1 Zacetek - prepoznati potrebe po informaciji;

2 Izbor - identificirati in izbrati glavno temo, ki jo je treba preiskati;

3 Raziskovanje - preiskati informacije o splosni temi, da bi si razsirili osebno razumevanje;

4 Formuliramje - oblikovati zariscno perspektivo teme iz najdenih informacij;

5 Oblikovanje zbirke - zbrati informacije, povezane s temo;

6 Predstavitev - zakljuciti iskanje in predstaviti ali uporabiti ugotovitve.

V zacetnih fazah so bolj primerne raziskovalne strategije, kot je pisanje seznamov pomembnih dejstev in zanimivih idej ali priklic nekaterih virov, njihovo branje in razmislek. Namerno iskanje perspektive za osredotocenje znotraj splosne teme je osnovno na tej stopnji iskanja informacij.

V fazah raziskovanja in formuliranja se pojavi najvec tezav in je potrebna pomoc pri tezjih nalogah.

V fazi oblikovanja zbirke pa pridejo bolj do izraza strategije razumevajocega iskanja vseh virov in pisanja natancnih zapiskov. Zarisce sluzi kot vodilna ideja za iskanje skozi vso fazo. V tej fazi tudi zelo zraste osebni interes, ki na zacetku iskanja ni posebno visok, iskanje pa poteka bolj gladko in po pricakovanjih iskalca.

Za proces iskanja informacij so znacilne tri domene (Kuhlthau, 1993):

- afektivna (custva),

- kognitivna (misli) in

- fizicna (dejanja).

Vse tri domene so med sabo prepletene in jih ni mogoce ostro razlocevati.

3.2 Nacelo negotovosti

Negotovost je kognitivno stanje, ki pogosto povzroci custvene simptome zaskrbljenosti in pomanjkanja zaupanja, pojavi pa se v zacetnih fazah iskalnega procesa. Povezana je z nejasnimi mislimi o temi ali vprasanju. Ko se spremeni stanje znanja v bolj jasne misli, se spremenijo tudi custva in poveca se samozaupanje. Negotovost kot posledica pomanjkanja razumevanja ali vrzeli v pomenu je tako povod za proces iskanja informacij.

Proces iskanja informacij ni vedno tako jasno zacrtan, kot morda nakazuje sest stopenj v modelu. Te stopnje so bolj metafora za skupno dozivljanje iskalnega procesa kot pa natancna razlaga posameznikovih izkusenj. Obstaja npr. ocitna razlika pri dozivljanju negotovosti med zacetnikom in ekspertom na nekem podrocju; ekspert na nekem podrocju je lahko zacetnik na nekem drugem podrocju.

3.3 Navodila knjiznic

Mnoge knjiznice so ponudile svojim uporabnikom navodila za iskanje in raziskovanje virov4, ker se zavedajo, da jih le-ti potrebujejo. Tudi pri nas se ze pojavlja osvescenost v zvezi s tem; omenili bi knjiznico Gimnazije Poljane v Ljubljani (Bon, 1999)5. Taksna navodila so najbrz dobrodosla ucencem, dijakom in studentom pri pisanju seminarskih, raziskovalnih in diplomskih nalog, se posebno pa zacetnikom, ki se pri ucenju oz. studiju se ne znajdejo najbolje. Koristijo lahko tudi pri iskanju virov za poglabljanje snovi posameznih predmetov.

Znano pa je, da uporabniki neradi (ali pa sploh ne) uporabljajo nekatere storitve knjiznic, ce terjajo prevelik napor. Poglejmo npr. uporabo katalogov: za listkovne kataloge vemo, da jih je vecina le redko (marsikdo pa sploh nikoli) uporabljala, ta trend pa se kaze tudi pri OPAC-ih, saj uporabnik opusti iskanje, ce le-to ni hitro uspesno6.

Vsekakor se je korenito spremenil odnos knjiznicarjev do uporabnika, v katerega je po mnenju Urbanije danes usmerjena celotna pozornost (cv: Hanus, 1994). Urbanija se svari pred tem, da postane usmerjenost k uporabniku votla, brez vsebine, ce mu knjiznicar kot strokovnjak ni sposoben ponuditi ustrezne storitve7 .

4 Iskalna strategija

4.1 Definicija iskalne strategije

Iskalna strategija je zbirka postopkov in nacinov za iskanje informacij. Lahko recemo tudi, da je iskalna strategija lepilo, ki spaja posamezne taktike ali akcije. Po Saracevicu8 je iskalna strategija celoten pristop do iskanja odgovora na neko vprasanje, kar pomeni izbor podatkovnih zbirk, iskalnih zahtev ali vprasanj in taktik, zaporedij... Podobno siroko pojmuje iskalno strategijo Batesova (1979) in pravi, da je to nacrt za celotno iskanje, iskalna taktika pa je poteza, ki podpira oziroma pospesuje iskanje. Pojem »taktika« napeljuje na mnozico razpolozljivih »vedenj«, ki jih lahko uporabi iskalec kot primerna. Fairhall (1985) namesto izraza taktika uporabi izraz vescina, ki namiguje na spreminjajoce se sposobnosti osebe, da naredi stvari, ki so pomembne za iskalni proces.

4.2 Iskalna strategija in iskalne taktike ali vescine

Batesova (1979) razdeli iskalne taktike v dve glavni skupini. Prva skupina se nanasa na spretnosti, ki jih lahko uporabimo pri iskanju (taktike iskanja informacij), druga pa na pridobivanje idej za usmerjanje iskanja (idejne taktike). Tu se bomo ukvarjali s prvo.

Preden bomo nasteli iskalne taktike, razjasnimo koncept iskalne taktike, kakor ga razlozi Batesova (1979, str. 206). Nanasa se na razlicne vrste pristopov oziroma modelov iskalne strategije, ki jih razvrsti v stiri skupine: model za idealiziranje iskanja (idealni model), model za reprezentacijo iskanja, model za poucevanje iskanja in model za lajsanje iskanja.

Idealni model temelji na matematicnih kriterijih in kriterijih sistemske analize. Modeli za reprezentacijo imajo namen znanstvenega opisovanja, predpostavljanja in razlaganja cloveskega vedenja, imenovanega iskanje informacij. Ti modeli predstavljajo, kaj ljudje v resnici delajo (naredijo) ali mislijo pri iskanju. Model za poucevanje iskanja je tisti, ki omogoca ljudem, da se najlaze naucijo iskanja. Model za lajsanje iskanja je preizkusen model, ki ga iskalci lahko uporabijo neposredno v procesu iskanja, pomaga pa jim pri uspesnosti in ucinkovitosti iskanja.

S tem v zvezi naj omenimo raziskovanje mentalnih modelov Zupaniceve (1997), ki je posvetila najvec pozornosti predvsem pedagoskim aplikacijam, torej vgradnji v pedagoske programe v knjiznicah, ki izvajajo t. i. bibliografske instrukcije, kar solske knjiznice zagotovo pocnejo.

Iskalne taktike so prvotno namenjene lajsanju iskanja, zanimive pa so tudi za poucevanje iskanja in uporabne pri njegovi reprezentaciji.

V prvo skupino Batesova (1979) uvrsca stiri tipe taktik:

1. taktike, ki pomagajo obdrzati iskanje »v tiru« in ga s tem naredijo ucinkovitega (teh je pet),

2. strukturne taktike kot tehnike za utiranje poti skozi strukturo informacijskih pripomockov (taksnih je sedem),

3. taktike za formulacijo iskanja (sest taktik) in

4. terminske taktike (te so najstevilcnejse, saj jih je enajst).

Poglejmo si vsako skupino se malo bolj podrobno, saj bi njihovo poznavanje lahko koristilo prihodnjim raziskovalcem informacijskega vedenja in iskalne taktike pri nas. Batesova pravi, da se bo clovek, ki pozna imena in opise taktik, pri iskanju drugace zavedal, kaksne moznosti za njihovo uporabo ima, ceprav je katero od njih ze prej uporabljal na nezavedni ravni.

I. Taktike, ki pomagajo obdrzati iskanje »v tiru« (angl. monitoring tactics):

1. Preverjanje: primerjati prvotno zahtevo s tekocim iskanjem ter ugotoviti, ce je identicno.

2. Tehtanje: med procesom iskanja ocenjujemo koristnost postopkov, ki jih izvajamo ali nacrtujemo.

3. »Vzorec iskanja«: zavedati se vzorca iskanja, ga preizkusati in ce je potrebno popraviti, kadar ugotovimo, da ni vec dovolj ucinkovit ali da je zastarel.

4. Popravljanje: biti pozoren na pravilno crkovanje.

5. Zapisovanje: ohranjati sledi poteka iskanja. V obseznejsih iskanjih se je vcasih potrebno vrniti na informacije, pridobljene na zacetku iskalnega postopka. Izognemo se podvajanju dela.

II. Strukturne taktike (angl. file structure tactics):

1. »Biblanje« (angl. to bibble - beseda je izum Batesove v pomenu, da naj bibliotekar, preden se loti sestavljanja bibliografije, preveri, ali je bila bibliografija ze sestavljena): preveriti, ce je zeljeno iskanje ze bilo opravljeno v zeljeni obliki in se s tem izogniti podvajanju iskanja.

2. Izbiranje: razbiti obsezno iskalno verigo na manjse teme in se ukvarjati z eno od njih istocasno. Ta taktika je tudi sicer zelo uspesna pri resevanju problemov. Ko je vsak manjsi problem resen, se ti deli vpletejo v resitev celotnega vecjega problema.

3. Pregledovanje: pred vsako novo odlocitvijo v procesu iskanja preveriti razlicne moznosti (gledati naprej). Na primer pri bibliografskem iskanju ne uporabimo prvega indeksa, ki nam pride na misel, pac pa izbiramo najboljsega (lahko iz tezavra).

4. Rezanje: ta taktika omogoca najkrajso pot do rezultata. Izberemo jo med mnogimi nacini iskanja; npr. ce iscemo delo dveh avtorjev, izberemo tistega, ki je manj znan, tako da bomo dobili manjse stevilo zadetkov, ki pa bodo relevantni.

5. Raztezanje: uporabiti vire tudi v druge namene; iskalec naj se zaveda »sirsega« pomena informacije.

6. Podpiranje: oblikovati podporo; najti indirektno pot do zeljenih informacij. Npr. po neuspesnem iskanju informacij o nekem poetu najdemo zeljeni rezultat, ce iscemo informacije o njegovih sodobnikih.

7. Cepitev: uporabiti binarno iskanje oz. metodo z razpolavljanjem. Npr. v abecedno urejenem imeniku razdelimo vse zadetke na dve polovici; dolocimo, v kateri polovici naj bi bila iskana enota; nadaljujemo z razpolavljanjem izbrane polovice, nato cetrtine... vse dokler ne pridemo do zeljenega zadetka.

III. Taktike za formulacijo iskanja (angl. search formulation tactics):

1. Specificiranje: iskati specificne izraze, ki so tako znacilni kot zeljene informacije.

2. (Iz)crpanje: vkljuciti vecino ali vse elemente v zacetno iskalno zahtevo. Bolj ko je izcrpna iskalna zahteva, manj dokumentov bomo nasli (a bolj relevantne). Ta taktika je uporabna s pomocjo Boolovega operatorja AND.

3. Krcenje: zmanjsati stevilo elementov zacetnega iskanja ali odvzeti enega ali vec elementov od ze pripravljene iskalne zahteve. Ta taktika je nasprotna od prej omenjene in z njo dobimo vecje stevilo dokumentov.

4. Vzporejanje: narediti iskalno zahtevo sirso z vkljucitvijo sinonimov ali drugih vsebinsko sorodnih izrazov. Znacilen je Boolov operator OR.

5. Preciziranje: nasprotna taktika od vzporejanja. Iskalna zahteva naj ima cimmanj sorodnih izrazov; ostane pa naj najbolj precizen izraz.

6. Blokiranje: izlociti iz iskalne zahteve dolocene izraze, ceprav morda s tem izgubimo del relevantnih dokumentov. Ta taktika deluje z Boolovim operatorjem AND NOT.

IV. Terminske taktike (angl. term tactics)

1. Visanje: po hierarhiji se premakniti navzgor k sirsemu (nadrejenemu) izrazu.

2. Nizanje: po hierarhiji se premakniti navzdol k bolj specificnemu (podrejenemu) izrazu.

3. Povezovanje: najti vzporeden izraz (hierarhicno na isti stopnji).

4. Dotikanje: klasifikacijski sistemi locirajo skupaj sorodne knjige, zato je mozno razsiriti iskanje z viri, ki so locirani zraven najdenega.

5. Sledenje: preveriti informacije, ki smo jih ze nasli, z namenom poiskati dodatne izraze, da bi razsirili iskanje.

6. Spreminjanje: nadomestiti iskalne izraze na vec nacinov.

7. Menjavanje: poskusiti z alternativnimi izrazi, ki vsebujejo pripone, predpone, medpone.

8. Preurejanje: ce iskalni izraz vsebuje vec besed, lahko spremenimo vrstni red besed.

9. Nasprotovanje: poiskati logicno nasproten izraz (sodelovanje - tekmovanje).

10. Drugacno crkovanje: poskusiti iskati z drugacnim nacinom crkovanja. Bolj nam je pomembna ucinkovitost iskanja kot pravilnost crkovanja. Posebno na on-line sistemih velikokrat najdemo izraze razlicno crkovane. Vcasih pa se npr. tudi razlikuje britansko crkovanje od ameriskega.

11. Premescanje (angl. respace) gre za vprasanje, kako obravnavamo prazne prostore, kar je pomembno tako pri avtomatskem kot pri rocnem razvrscanju.

Razlicne taktike tvorijo skupine, s katerimi se odzivamo na razlicne situacije. Npr. kadar smo nasli premalo dokumentov, lahko med drugim uporabimo naslednje taktike: visanje, povezovanje, krcenje, vzporejanje, dotikanje, spreminjanje... Ce pa je stevilo poiskanih dokumentov preveliko, nas to vodi v uporabo naslednjih taktik: nizanje, (iz)crpanje, preciziranje in blokiranje. Uporaba taktik nam pomaga tudi pri referencnem pogovoru. Drugi vidik referencnega procesa pa je ta, da z analiziranjem uporabljenih iskalnih taktik lahko razvijemo iskalno strategijo.

Eden poglavitnih problemov iskalne strategije je, kdaj jo zakljuciti. Kako presoditi, kdaj je zbranih dovolj informacij? Kako se odlociti, kdaj opustiti neuspesno iskanje? Do te odlocitve ponavadi pride preden smo izcrpali vse moznosti, ki so nam na razpolago.

Veliko se moramo se nauciti o tem, kako delujejo cloveski mozgani. Zato ne moremo pricakovati, da bodo taktike pomagale v vsaki situaciji.

Marsikateri izkuseni referencni bibliotekarji ugotavljajo, kako je mnogokrat pri iskanju informacij pomembna tudi intuicija. Pri tem se pojavljajo vprasanja: od cesa je odvisna razlika med racionalnim in intuitivnim pristopom? Ali prevladuje pri nekaterih ljudeh prvi pristop, pri ostalih pa drugi? Ali ta dva nacina delujeta razlicno odvisno od tipa vprasanj? Ce se nekateri iskalci zanesejo bolj na prvi nacin iskanja, ostali pa na drugi, potem bi z ustreznimi vprasalniki lahko sistematicno identificirali posameznikov nacin. Razumevanje teh nacinov bi pomagalo pri poucevanju informacijskih posrednikov.

Podrocje, ki bi ga tudi veljalo podrobneje raziskati je, kako lokacija virov psiholosko deluje na iskalca informacij. Dragoceno bi bilo tudi vedeti, v koliksni meri ljudje te taktike zares uporabljajo kot pripomocek pri iskanju. To bi lahko raziskovali z natancnim opazovanjem obnasanja iskalca ali z intervjujem, ki bi razkril notranje dogajanje iskalca informacij. Najbolje pa bi bilo obe tehniki nekako kombinirati. Obe tehniki pa je tezko raziskovati. Pri opazovanju tezko ugotovimo, katera taktika je bila zares uporabljena; morda jo je iskalec uporabil, ne da bi se tega zavedal. Dejstvo je tudi, da se ljudje, kadar so opazovani, ne obnasajo povsem naravno. Tudi pri intervjuju lahko opazimo nekaj slabosti. Intervjuvanec ima obicajno tezave z artikuliranjem svojih misli. Svoje reakcije opisuje bolj »racionalno«. Razlaganje svojih misli, notranjega dogajanja zahteva dolocene posebne izraze (metajezik), ki jih ni mogoce vedno najti.

Fairhall (1985) je raziskoval del teh taktik, vendar jih je raje poimenoval vescine. Omejil jih je na rocno predmetno iskanje znotraj bibliografije ali kazala. Tudi njegova studija je pokazala, da je raziskovanje iskalnih vescin zelo zahtevno, da je to zelo kompleksno delo. Razviti bo treba se bolj prefinjene metode merjenja uspesnosti teh vescin, ki bodo upostevale tudi zelo majhne vplive, od katerih je odvisen uspeh iskanja.

Mogoce bi dosegli boljse rezultate, ce bi se lotili bolj obsezne dobro osnovane studije, v kateri bi bili testirani iskalci placani za dan ali dva njihovega dela; ne pa tako kot so sodelovali v prejsnjih raziskavah - prostovoljno samo po nekaj ur. Tezava pri takih raziskavah pa je morda tudi ta, da relevantnost dokumenta ni »preprost konstrukt«, ki bi ga lahko merili splosno - veliko dela bo se potrebno opraviti, da bomo razumeli kognitivne dimenzije relevantnosti dokumentov.

4.3 Iskalna strategija in referencni proces

Iskalno strategijo lahko obravnavamo kot sestavni del referencnega procesa, kadar uporabnik informacij ne isce sam, temvec mu pri iskanju pomaga referencni bibliotekar. O strukturi referencnega pogovora s posameznimi stopnjami in razlicnimi vrstami oz. tipi vprasanj je izcrpno pisala Zupaniceva (1996).

Iskalna strategija je v primeru, ko uporabnik ne isce sam, bibliotekarjev zavesten nacrt ali pristop k procesu iskanja resitve uporabnikovega problema. Bibliotekar se na osnovi poznavanja informacijskih virov in izkusenj z njimi odloci, katero vrsto vira bo uporabil in v kaksnem zaporedju jih bo uporabljal. Iskalna strategija je zato odvisna od dosegljivih informacijskih virov v knjiznici in od bibliotekarjevega poznavanja le-teh. Referencni bibliotekar si mora odgovoriti se na vprasanje, kako bo postavil vprasanje informacijskemu sistemu; definirati mora gesla - kljucne besede, s katerimi bo iskal podatke.

Vse to mora opraviti uporabnik, ce se sam loti iskanja, zato je njegova iskalna strategija mocno odvisna od poznavanja informacijskih virov in organizacije informacij v njih. Zaradi vse vecjega narascanja in dostopnosti informacijskih virov sirsemu krogu zainteresirane javnosti bodo uporabniki vedno pogosteje iskali informacije sami. Iskanje koncnih uporabnikov bo v veliki meri odvisno od njihove usposobljenosti za uporabo tehnologije in poznavanja organizacije informacij v posameznih informacijskih virih. Uporabnik bo za uspesno in ucinkovito iskanje vsaj v zacetni fazi se vedno potreboval pomoc izkusenih informacijskih posrednikov, ki se demonstrira skozi bibliografske instrukcije.

4.4 Organizacija informacij in modeli iskanja

4.4.1 Modeli iskanja

Iskanje je glede na vrsto iskalne poti lahko rocno ali racunalnisko. Razlicne strategije za uspesno in ucinkovito iskanje so vgrajene v model tako tiskanih kot elektronskih materialov kot pomoc uporabniku. Pri rocnem nacinu poteka iskanje po tiskanih virih, metoda pa je uporabna, kadar iscemo splosno, nedoloceno podrocje, na katerem je ze veliko literature, ki jo je mogoce dobiti v informacijskih virih knjiznice (Osnove knjiznicarstva, 1987, str. 215). Nadalje je ta metoda primerna, ce iscemo faktografske podatke ali manjse stevilo referenc (Zupanic, 1996).

Racunalnisko iskanje je potrebno uporabiti, kadar uporabnik potrebuje izcrpnejsi pregled za doloceno obdobje na dolocenem podrocju. Z vecanjem dostopnosti racunalniske in informacijske opreme ter z izboljsevanjem komunikacijskih kanalov, ki te sisteme povezujejo, se racunalnisko iskanje vedno pogosteje uporablja.

Modele iskanja je Dalrymple (1995) razdelil se na idealne in stvarne. Modeli iskanja so koristni iz konceptualnih in pedagoskih razlogov, ceprav vecina knjiznicarjev ne sledi natancno idealnemu modelu iskanja. Prvi racunalniski sistemi izvirajo iz matematike kot ciste znanosti, kjer ni prostora za »mogoce«, »skoraj« ali »ne cisto«. Pri iskanju se morajo izrazi v iskalni zahtevi natancno ujemati s shranjenimi v racunalniku, ce jih zelimo priklicati. Druga tezava je Boolova logika z operatorji, ki jih je potrebno pravilno kombinirati, a je laikom tezko razumljiva in uporabna. Tretji pristop je graficno nacrtovanje poteka dejavnosti oziroma sosledja korakov, ki pa pri upostevanju vseh kriticnih polozajev postanejo prezapleteni, da bi jim lahko sledili.

Nadaljnja delitev modelov iskanja se opira na tipe bibliografskih orodij, kot so katalogi in indeksi (kazala) zaradi bistvenih razlik pri pricakovanem delovanju za uporabnika. Vloga kataloga je prikaz lokacije; ko uporabnik zasledi iskano enoto na polici, lahko tam naprej isce podobne enote. Za uporabnike je enako pomembno, da je knjiga fizicno dostopna in na voljo za izposojo. Predpostavlja se, da je vecina iskanj v katalogu usmerjena na iskanje znane enote, kjer uporabnik pozna npr. avtorja ali naslov. Ko uporabnik poisce enoto v katalogu in jo locira na polici, pa se iskanje lahko razsiri z brskanjem po sosednjih policah z uporabo sheme predmetne klasifikacije. Ta model opisujemo kot model gibanja od specificnega k splosnemu.

Pri kazalu pa gre bolj za domeno znanja kot za refleksijo specificne knjiznicne zbirke, zato je iskanje po indeksu predmetno. Iskalec se giblje od splosne snovi k specificnemu pogledu na snov in nekatera kazala so urejena tako, da upostevajo hierarhicno strukturo (od splosnega k posameznemu).

4.4.2 Strategije za bibliografsko iskanje

Iskalna strategija za bibliografsko iskanje je definirana kot zavesten pristop pri odlocanju za doseganje dolocenih ciljev. Raziskovanje strategij je pogosto tesno povezano z raziskovanjem razlik pri ucenju ali kognitivnih stilov pri resevanju problemov, vendar se strategij lahko naucimo in jih zavestno uporabimo v dani situaciji. Dve splosni strategiji, ki ju lahko uporabimo pri resevanju problemov kot npr. izbor besednjaka in referencnega orodja, sta bili ze omenjeni: ena poudarja pristop od splosnega k specificnemu, druga pa od specificnega k splosnemu.

Pristop od specificnega k splosnemu je definiran kot iskanje, kjer iskalec pozna relevantno enoto ali snov in zeli poiskati podobne enote. Ta strategija je uporabna pri bibliografskih sistemih, ki uporabljajo deskriptorje, npr. listkovnih katalogih ali online podatkovnih zbirkah in katalogih, ne moremo pa je uporabiti pri vecini tiskanih kazal, ker ne uporabljajo deskriptorjev.

Prvi korak je lociranje znane enote, kar ni tezko, ce imamo tocne podatke (tezave lahko nastopijo npr. pri korporativnih avtorjih ali daljsih besedilih). Ko enoto lociramo, pogledamo, katera predmetna gesla so pripisana delu in jih uporabimo v nadaljnjem iskanju. Kadar to metodo uporabimo pri iskanju v online podatkovni zbirki, jo imenujemo »citiranje z rastjo bisera«. Zacetni citat je tocka vnosa kot zacetek bisera, postopno sirjenje iskanja navzven z izborom predmetnih gesel pa tvori plasti bisera. Slabost tega sistema je nevarnost, da se iskalec med iskanjem izgubi ali zmede, zato je potrebno pravocasno prenehati s sirjenjem iskanja.

Pristop od splosnega k specificnemu uporabi iskalec, kadar zeli hiter pregled nad nekim podrocjem. Kljuc do uspesnega iskanja na ta nacin je sindeticna (vezalna) struktura, ki zagotavlja logicen pregled ali zemljevid konceptov in slovarja dolocenega predmetnega podrocja. Ta pristop zahteva natancno dolocanje nivoja specificnosti in najboljsa pot do njega je posvetovanje s tezavrom, ki je pogosto online dosegljiv. Tezave nastopijo, ce tezavra ni ali ni dosegljiv, kot velja za nekatere bibliografske sisteme.

Dodatno oviro predstavljajo stevilne sheme predmetnih gesel in kontroliranih slovarjev, ki se pojavljajo v bibliografskem svetu in se med seboj razlikujejo v stopnji specificnosti, pogostosti posodabljanja, dosegljivosti in strukturi.

Problem predstavlja izbor pravilne terminologije, ki pripelje na mesto, od koder lahko najdemo pravo gradivo. Uporaba napacnih terminov lahko povzroci napacni vtis, da o temi ni gradiva. Pomembna je sposobnost uporabnika, da preverja ustreznost terminov s tistimi, ki jih uporablja sistem, zato nekateri sistemi dopuscajo dodajanje gesel s strani uporabnikov v lokalne baze, drugi pa imajo na voljo razsirjene sezname besed, ki jih lahko iskalec uporabi kot vstopne tocke.

Za ucinkovito in uspesno iskanje je kljucnega pomena razumevanje nacinov organizacije bibliografskega sveta, pomembne pa so tudi izkusnje in praksa. Podrobni modeli iskanja se niso bili razviti, ucinkovito pa lahko uporabimo dve nasteti strategiji iskanja: od splosnega k specificnemu in od specificnega k splosnemu. Uporaba online in racunalniskih tehnologij je vplivala na bibliografski svet tako, da ga je zapletla ter postavila pred bibliotekarje izziv in sredstvo za izboljsanje dostopa do informacij.

4.5 Solska knjiznica v informacijski druzbi

Porast razlicno dosegljivih in razlicno posredovanih informacij povzroca, da se uporabniki knjiznic (op. avt. tudi solskih knjiznic) vse bolj usmerjajo k iskanju informacij (Novljan, 1996).

Solski knjiznicar kot informacijski specialist pri tem usmerja ucence; najprej npr. pri izboru ustreznih podatkovnih zbirk in tudi pri uporabi posameznih nacinov oz. strategij za iskanje ustreznih informacij znotraj posamezne zbirke.

Spretnost obvladanja informacij, ki bo v prihodnjem tisocletju za studij, poklicno delo, kakor tudi posameznikovo osebno zivljenje vedno potrebnejsa, nas nujno vodi k spretnosti uporabe knjiznice z vsemi njenimi pomagali in viri. Uporaba bibliografskih virov in knjiznicnih informacijskih sistemov /.../ je sad sistematicnega usmerjenega procesa od osnovne sole do zakljucka studija (Filo, 1991, str. 26).

V ta namen morajo solski knjiznicarji ze zgodaj zaceti z izobrazevanjem uporabnikov, zato morajo spoznati njihove navade in potrebe pri iskanju informacij. Ker pa so spretnosti uporabe knjiznice le del informacijske pismenosti, je to izobrazevanje lahko le integralni del celotnega izobrazevanja in tesno povezano z drugimi spretnostmi, ki jih posredujejo posamezni ucitelji, vsak pri svojem predmetu.

Ucenje naj se vrne v knjiznico, kjer je mogoce uciti proces, ne samo vsebine, spoznati koncept, ne samo orodja, kjer je mozno aktivno ucenje in prenos spretnosti ter oblikovanje ucenja v trajno navado (Novljan, 1997, str. 80).

4.5.1 Vkljucevanje knjiznice v ucni nacrt

Solske knjiznice prihodnosti bodo informacijske tocke znotraj sole in kot take bodo v vecji meri morale spremeniti in prilagoditi svojo vlogo kot katalizatorji v informacijski druzbi (Hannesdottir, 1995, str. 10).

Vcasih so bile v soli poleg uciteljeve razlage in ucbenika redkeje uporabljene druge knjige in viri, saj so bili le-ti slabse dostopni. Spremenjenemu konceptu ucenja in znanja, ki v ospredje postavlja celostni pristop ter poudarja dinamicnost, aktivnost, vrednotenje in samo-usmerjanje ucecega (Piciga, 1998), to ne zadosca vec. Zahteva po integraciji solske knjiznice v ucni nacrt, ki se pojavlja v novejsem casu, izhaja iz spremenjene izobrazevalne metodologije, temeljece na raziskovanju procesa ucenja in povecani razpolozljivosti informacijskih virov za potrebe izobrazevanja. Sprememba v izobrazevalni metodologiji postavlja v sredisce edinstvenost posameznika in obvezuje izobrazevalni sistem za uresnicevanje njegovih potreb.

Program solske knjiznice postane pomemben, ko se taksna filozofija uporabi kot vodilno nacelo za izobrazevalne aktivnosti. Solska knjiznica z raznolikimi viri je pogoj za obogatitev ucnega nacrta in sistematicno zadovoljevanje posameznih ucencevih potreb. V svetu, prezetem z informacijami, vsak posameznik potrebuje in uporablja bogastvo informacij. Sola ima nalogo, da opremi ucence s spretnostmi ravnanja z informacijami, da jim bo olajsala sedanjo in bodoco uporabo informacij ter jih pripravila za razlicne vloge v druzbi.

Solska knjiznica deluje kot most med solo in druzbo s tem, ko prinasa povecano znanje v solo in pomeni izzive mladim radovednezem. Glavni cilj solske knjiznice je predvsem zagotavljati dostop do gradiva in informacij, da bi razsirili osnovno znanje vsakega posameznega ucenca in ga oborozili s spretnostmi, ki mu bodo pomagale poiskati in uporabljati informacije v njegovem prihodnjem zivljenju. Solska knjiznica igra kljucno vlogo v pomoci ucencem pri razvoju konceptov iskanja informacij in jih podpira pri pridobivanju spretnosti ravnanja in obvladovanja z informacijskimi viri.

Najbolj izrazite spremembe v razvoju informacijskih spretnosti v preteklih letih je dosegljivost raznolikih multimedijskih virov, kot so CD-ROM-i in on-line viri, dosegljivi z racunalniki, povezanimi v omrezje kot internet, potencial, ki spreminja informacijski prenos. S pomocjo dostopnih tock v vsaki soli imajo otroci lahko dostop do skoraj neskoncno mnogo informacijskih virov (Hannesdottir, 1995, str. 10).

4.5.2 Informacijska pismenost

Informacijska pismenost je izraz, uporabljen za spretnosti informacijskega resevanja problemov. /.../ Ucenci se morajo nauciti misliti smotrno in kreativno, resevati probleme, iskati in ravnati z informacijami ter aktivno komunicirati, da bodo pripravljeni za spreminjajoco se prihodnost. Z obvladanjem informacijskih spretnosti pri resevanju problemov bodo ucenci pripravljeni za informacijsko druzbo in tehnolosko delovno okolje.9

Informacijsko pismena oseba zna uporabljati knjiznice in druge informacijske sisteme; zna priti uspesno do informacij in jih zna ovrednotiti za resevanje problemov; je sposobna za komunikacijo, studij, branje in ucenje (Piciga, 1998). Poznavanje knjiznic je torej le eno izmed podrocij, pomembnih za razvoj informacijskih spretnosti, ki bodo prihodnjim rodovom potrebne za kvalitetno prezivetje.

Upamo si trditi, da je v knjiznicnem informacijskem sistemu ena najpomembnejsih prav solska knjiznica. Kaksen pa je odnos nase druzbe do nje? Za razvoj bodocih uporabnikov knjiznic je namrec pogosto prav solska knjiznica tista, ki oblikuje prvo podobo knjiznice v glavah otrok. Zaradi obveznega osnovnega solanja ima tudi priloznost, da vsem ucencem ponudi svoje vire ter jih prva resneje popelje v svet informacij, knjig in drugega gradiva. Zato si nasa druzba ne bo mogla vec dolgo privosciti macehovskega odnosa do solskih knjiznic, ce bo hotela vzgojiti in izobraziti ucence v ucinkovite drzavljane, ki bodo dobro pripravljeni na zivljenje v prihodnjem tisocletju, v katerem se bo odvijal vecji del njihovega zivljenja. Pospesiti bo morala uresnicevanje ciljev projekta vzorcnih solskih knjiznic se za osnovne sole (zdaj imamo le tri za srednjesolske knjiznice, tocneje za gimnazije) ter cimprej (po moznosti takoj) opremiti VSE solske knjiznice z najosnovnejso racunalnisko in komunikacijsko opremo, ki bo na voljo tudi za rabo ucencem. Dokler pa opreme ne bo dovolj, bi morali na drug nacin omogociti dostop (bodisi iz vzorcnih ali splosnih knjiznic?) vsaj tistim ucencem, ki jim starsi te opreme ne morejo kupiti.

Solska knjiznica oblikuje in nacrtuje program informacij skega opismenjevanja, ki se, integriran v pouk, izvaja s sistematicnim ucenjem in z aktivnostmi, ki razvijajo kognitivne strategije za selekcijo, pridobitev, analizo, vrednotenje, sintezo, za ustvarjalno rabo informacij na vseh stopnjah in ravneh pouka (Novljan, 1997, str. 79).

Glavna odgovornost bodocih uciteljev bo v prihodnje povezovanje samostojnih ucencev z ustreznimi viri, ucitelji pa bodo prvenstveno izobrazevalni »brokerji«. (M. Knowles; cv: Benedik, 1994), prevzeli bodo torej vlogo svetovalcev. Spreminja se tudi vloga bibliotekarja, ki skupaj z ucitelji, namesto podajalca snovi postaja vse bolj mentor in usmerjevalec v procesu ucenja. Ucencem morajo zagotoviti pogoste moznosti za ravnanje z razlicnimi vrstami informacij; lociranje, interpretiranje, analiziranje, sintetiziranje, vrednotenje in komuniciranje informacij bo tako postalo del vsakega solskega predmeta.

Ucenje, osnovano na virih, spreminja tudi vlogo ucencev, ki postajajo aktivni udelezenci v procesu ucenja po vzajemnem delovanju informacij iz mnozice razlicnih virov. Rezultat taksnega ucenja je pridobitev sposobnosti, znanja in kompetenc.

Zahvala

Prispevek je skrajsano in kasneje dopolnjeno porocilo, nastalo v juliju 1999 v okviru raziskovalnega projekta »Nekateri vidiki informacijske pismenosti«, ki ga je vodila dr. Darja Piciga, financiralo pa Ministrstvo za znanost in tehnologijo. Za strokovno pomoc in navodila se ji avtorici iskreno zahvaljujeta. Za koristne napotke in usmerjanje pri pisanju se zahvaljujeta tudi Sasi Zupanic ter recenzentu/recenzentom prispevka za dragocene strokovne pripombe in predloge.

Sidebar

VERLIC, Zdenka; Urska REPINC: Information behaviour and the search strategy. Knjiznica, Ljubljana, 44(2000)4,137-156

Footnote

* Prispevek vkljucuje ugotovitve iz diplomske naloge: U. Repinc in Z. Verlic: »Vedenje ucencev pri iskanju informacij v osnovnosolski knjiznici«. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 1999.

1 Kolegica iz manjse sole z juznega dela nase drzave je povedala, da niso imeli kam z vec racunalniki in so jih nato dali kar v knjiznico. Ona jih je nato koristno uporabila v ucne namene. Neka druga kolegica pa nam je ogorcena razlagala, kako se prepira z racunalnicarjem, ker je ucencem razlagal o sistemu COBISS, ces, da je to le njen privilegij. Na tej soli (lezi na drugem koncu Slovenije) so imeli po njenih besedah toliko opreme, da niso vedeli, kam bi z njo.

2 Beseda namiguje na vzdrzevanje opreme. Smatramo, da se knjiznicar/ka v svojem rednem izobrazevalnem procesu v Sloveniji ni usposabljal/a tudi za vzdrzevanje racunalniske opreme, ceprav nekaj o tem te ve in je tudi prav, da zna (bolj ali manj) odpraviti tnanjse okvare. Znanja, kijih ima pa so bolj namenjena uporabi opreme in programov, ne pa vzdrzevanju opreme.

Danes je razvoj se posebno v racunalnistvu tako hiter, da mu niti »najvecji« racunalnicarji ne morejo slediti. Od knjiznicarja torej ne moremo pricakovati, da bo opravljal obe vlogi. Zato bi morala vsaka sola imeti tudi (vsaj delno) zaposlenega usposobljenega strokovnjaka. Ker vemo, da so za to potrebna velika sredstva, poteka zaposlovanje racunalnicarjev zaradi visokih normativov po solah (pre)pocasi. Vendar so spet Ro sole v prednosti, ker imajo vec opreme in zato bolj potrebujejo strokovnjaka in ga tudi laze upravicijo.

Za odpravo ali vsaj zmanjsanje tega ucinka (poznanega kot 'Matejev ucinek') bi predlagali, da bi (pri Zavodu za solstvo?) veljalo ustanoviti skupino za pomoc in svetovanje solam, ki bi centralno urejala odpravljanje napak delovanja opreme, omrezja...Le tako bi lahko to bilo hitro in poceni. Ti ljudje pa bi morali biti dosegljivi za komuniciranje s solami in dostopni (morda najlaze po elektronski posti?) predvsem za sole, ki se nimajo svojih racunalnicarjev. Lahko bi bila to tudi dobra odskocna deska za razvoj kadrov, ki bi se kasneje zaposlili na posameznih solah.

3 Se dva znana predstavnika kognitivne psihologije sta Piaget in Brnner.

4 Knjiznica Univerze Severne Dakote npr. objavlja dokument z naslovom Strategija iskanja informacij na naslovu URL: http://www.lib.ndsu.nodak.edu/research/searchstrat.lriml, citirano 24. mar. 2000. Drugi taksen primer je Univerzitetna knjiznica Cornell - objavlja Sedem stopenj raziskovalnega procesa na naslovu URL: http://www.library.cornell.edu/okuref/rcsearch/skilll.hlm, citirano 24. mar. 2000.

5 Predlagali bi se postavitev navodil na domaco stran knjiznice. Gre za srednjesolsko knjiznico, za osnovnosolsko pa bi bila morda potrebna se ustrezna prilagoditev za razlicne starosti uporabnikov.

6 V seminarski nalogi Proucevanje uporabnikovih iskalnih navad pri poizvedovanju po OPAC-u (pri predmetu Studij uporabnikov v sol. 1. 1997/98, predavateljica prof. D. Piciga) je Natasa Znidersic navedla podatek, da uporabnik najverjetneje ne bo vec uporabil online kataloga, ce ne dobi rezultata v dveh do treh minutah.

7 Naj dodamo k tem besedam sledece: vsa strokovnost knjiznicarja postane odvec, ce nima pogojev, v katerih bi to strokovno znanje tudi uporabil.

8 Definicije so povzete po gradivu (tipkopis) z delavnice CoLIS 2: Saracevic, T. Search evaluation & Tactics, Rutgers University.

9 Glej: Izjava o polozaju informacijske pismenosti, Amerisko zdruzenje solskih knjiznicarjev (AASL) pri Ameriskem knjiznicnem zdruzenju (ALA); URL naslov dokumenta: http://www.ala.org/aasl/ positions/ps_infolit.html, citirano 12. okt. 2000.

References

Citirani viri

1. Bates, M. J. (1979). Information Search Tactics. Journal of the American Society for Information Science, 30, 205-214.

2. Benedik, I. (1994). Izobrazevanje »a la carte«. Sodobna pedagogika, 7-8, 430-437.

3. Bon, M. (1999). Vloga bibliotekarja pri raziskovalnem delu v soli. Knjiznica, 43(2-3), 213-223.

4. Bon, M. (2000). Programi informacijskega opismenjevanja v drugih drzavah. Knjiznica, 44(1-2), 139-159.

5. Dalrvmple, P. W. (1995). Bibliographic Control, Organization of Information, and Search Strategies. V R. E Bopp in L. C. Smith (Ur.), Reference and Information Services: An Introduction. 2nd ed (str. 55-83). Englevvood: Libraries Unlimited.

6. Fairhall, P. (1985). In search of searching skills. Journal of Information Science, 10,111-123.

7. Filo, B. (1991). Knjiznice in pedagoski sistemi. Knjiznica, 35(2-3), 17-30.

8. Hannesdottir, S. K. (1995). School librarians: guidelines for competency reauirements. The Hague: IFLA Headquarters.

9. Hanus, B. (1994, 24. nov.). Solske knjiznice postajajo ucno in informacijsko sredisce sole : knjiznice v casu sprememb. Delo, 7.

10. Herring, J. E. (1988). School librarianship. London: Clive Bingley.

11. Kuhlthau, C. C. (1993). Seeking Meaning: a Process Approach to Library and Information Services. Norvrood: Ablex.

12. Musek, J. (1988). Teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.

13. Novljan, S. (1996). Sodobne dejavnosti solske knjiznice s posebnim ozirom na njene bibliopedagoske naloge pri izvajanju izobrazevalnega programa ucenja branja v osnovni soli. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

14. Novljan, S. (1997). Solska knjiznica osnovne sole in prenova kurikuluma. V Pouk branja z vidika prenove: Strokovno posvetovanje Bralnega drustva Slovenije (str. 75-83). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za solstvo.

15. Osnove knjiznicarstva (1987). Ljubljana: Posebna izobrazevalna skupnost za kulturo.

16. Piciga, D. (1998). Nekateri prispevki kognitivne psihologije k iskanju in uporabi informacij. V J Urbanija (Ur.), Zbornik razprav: 10 let Oddelka za bibliotekarstvo: 1987-1997 (str. 151-167). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo.

17. Repinc, U., & Verlic, Z. (2000). Vedenje ucencev pri iskanju informacij v osnovnosolski knjiznici. Solska knjiznica, 10(1), 7-18.

18. Steinbuch, M. (1997). Informacijska pismenost - prispevek k prenovi slovenskega solstva in s tem tudi slovenskih solskih knjiznic. Solska knjiznica, 7(4), 6-15.

19. Struznik, E. (1996). Idejni nacrt razvoja slovenskih solskih knjiznic dobiva svojo podobo v nasih solah. Solska knjiznica, 6(4), 27-28.

20. Zupanic, S. (1996). Referencni pogovor kot nujni del referencnega procesa. Knjiznica, 40(3-4), 79-103.

21. Zupanic, S. (1997). Poucevanje uporabe informacijskih sistemov, temeljece na poznavanju mentalnih modelov uporabnikov. Knjiznica, 42(2-3), 315-333.

22. Zumer, F. (2000). Prenova solskih knjiznic v devetletni osnovni soli. Solska knjiznica, 10(1), 4-6.