SLOVENIKA: STROKOVNE NOVOSTI NOVEGA ZAKONA O KNJIZNICARSTVU

Headnote

Oddano: 17.09.02 - Sprejeto: 04.11.02

Izvirni znanstveni clanek

UDK 027.54(497.4) : 025.2

Izvlecek

Novi zakon o knjiznicarstvu uvaja izraz slovenika in z njim poimenuje temeljno zbirko nacionalne knjiznice. Termin slovenika se je v strokovni bibliotekarski literaturi prvic pojavil sele v tridesetih letih dvajsetega stoletja, zbirka slovenike pa je zacela nastajati v predhodnicah danasnje Narodne in univerzitetne knjiznice ze stoletje pred tem. Kriteriji zanjo so se izoblikovali v procesu uvajanja domoznanske zbirke v javne knjiznice in v skladu z razvojem slovenske nacionalne zavesti. Nastanek slovenike se je zato na eni strani vezal na uradno predpisana navodila za delo javnih znanstvenih knjiznic v avstrijskem cesarstvu, na drugi strani pa je bil odvisen od nacionalne ozavescenosti slovenskih bibliotekarjev. Ta proces je potekal vse od zadnje cetrtine osemnajstega stoletja, ko je bilo zbiranje domoznanskega gradiva predpisano v navodilih o vkljucevanju gradiva iz zbirk razpuscenih samostanskih knjiznic v javne knjiznice, preko eksplicitnih navodil o gradnji domoznanske zbirke v devetnajstem stoletju, do zakonsko dolocenih nalog nacionalne knjiznice po drugi svetovni vojni.

Kljucne besede: slovenika, patriotika, nabavna politika, nacionalne knjiznice, Slovenija

Original scientific article

UDC 027.54(497.4) : 025.2

Abstract

The new Slovenian Library Act introduces the term Slovenica to describe the most essential part of the national library collection. This term was introduced to Slovenian librarianship in the early thirties of the past century, but the collection of Slovenica was founded more than a hundred years before that time in the Lyceum Library, the predecessor of the present National and University Library. The criteria for the selection of the collection were influenced by the state regulated implementation of local studies collections into the lyceum and university libraries on one hand and by the growing national consciousness of Slovenian librarians on the other. This process began in the last quarter of the eighteenth century, when local studies material was prescribed in instructions regulating the integration of library materials from the dissolved monastery libraries to the state supported lyceum and university libraries. These instructions were upgraded by the explicit guidelines concerning local studies collections in the nineteenth century to finally evolve into a legally recognised activity of the national library after the Second World War.

Key words: Slovenica, acquisition, national libraries, Slovenia

1 Uvod

Nas novi knjiznicarski zakon, ki je bil sprejet konec leta 2001, je prinesel stevilne novosti, ki pa v knjiznicarskih krogih niso sprozile pricakovanih odzivov ali polemik. Zakon je brez obzalovanja strokovne javnosti obsel knjiznicni informacijski sistem in formalno ukinil maticne knjiznice, torej instrumenta, ki sta bila zadnjih dvajset oziroma stirideset let sredisce nasega knjiznicarstva. Predvsem maticne knjiznice so bile skupaj z maticno dejavnostjo - vsaj v knjiznicarski zakonodaji, ce ne tudi dejansko - temelj nasega knjiznicnega sistema in gonilna sila razvoja splosnoizobrazevalnih knjiznic. Z novim zakonom je na slovenski knjiznicarski oder v preobleki osrednje obmocne knjiznice ponovno stopila pokrajinska knjiznica. Ta vrsta knjiznic je pri nas formalno zamrla po prvi svetovni vojni, v praksi pa je kot studijska knjiznica spet vzniknila po drugi svetovni vojni in se razvijala (ceprav od leta 1961 brez formalnega priznanja) med drugim tudi s pomocjo obveznega izvoda tiska, ki je znacilen privilegij te vrste knjiznic. Pomembna novost zakona je tudi formalna potrditev nacionalnega vzajemnega bibliografskega sistema, zasnove katerega najdemo ze v osnutkih jugoslovanskih knjiznicarskih zakonov, ki so nastajali v dvajsetih in tridesetih letih preteklega stoletja. Popolna novost pri nas pa je nadomestilo avtorjem za izposojo gradiva v splosnih knjiznicah, instrument, ki izhaja iz avtorskih pravic, in ki smo ga uvozili iz zahodnoevropske zakonodaje.

Zakon tudi prvic poimenuje temeljno zbirko nacionalne knjiznice z uporabo termina slovenika. Ceprav segajo njene zasnove v cas zacetkov javnega knjiznicarstva na Slovenskem, je sam izraz novejsega datuma, saj je bil v strokovni literaturi prvic omenjen sele v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Zbirka slovenike je vsebinsko in formalno izsla iz domoznanske zbirke. Od nje se razlikuje tako v kriterijih za izbor gradiva kot tudi po pomembnosti zbirke za knjiznico, ki tako zbirko gradi. Kriteriji, na osnovi katerih se gradivo vkljucuje v zbirko, so (bili) za Slovence, za razliko od drugih, drzavotvornih narodov, vec kot le formalnega pomena. Dolociti jih je bilo mogoce sele, ko je bila izoblikovana nasa nacionalna zavest ter s tem zavest o nasih etnicnih mejah ter o pomenu jezika in pisane besede za afirmacijo nase nacionalnosti. Termin slovenika, ki ga uporabljamo v bibliotekarstvu, ni enoznacen, saj z njim v strokovnih krogih poleg ze omenjene zbirke oznacujemo tudi gradivo, ki ga popisuje slovenska nacionalna bibliografija oziroma gradivo, ki ga nacionalna knjiznica zbira na osnovi obveznega izvoda tiska. Kot bomo prikazali v nadaljevanju, gre pri tem vsakic za drugacen obseg gradiva.

Termin slovenika je knjiznicarjem, ki niso zaposleni v nacionalni knjiznici, slabo poznan, v strokovni literaturi pa skoraj spregledan. Zato zelimo v tem clanku podrobno predstaviti pomen oziroma pomene tega izraza ter izvor in razvoj zbirke, ki jo poimenuje.

2 Patriotika

Temeljna naloga vsake nacionalne knjiznice je izgradnja izcrpne zbirke zapisane dediscine svojega naroda: patriotike1 . Taka zbirka ima po posameznih drzavah tudi konkretna imena: austriaca, fennica, norvegica, polonica, hungarica, judaica in podobno. Praviloma so v zbirko vkljucena dela, ki so bila izdana v drzavi, tista dela, ki se po svoji vsebini nanasajo na drzavo in dela avtorjev, ki so v neki drzavi rojeni ali pa so povezani z drzavo. Ta triada predstavlja le okvirno shemo za konkretno zbirko patriotike, ki se spreminja glede na zgodovinsko usodo konkretne drzave oziroma naroda. Prilega se namrec le konceptu drzave, katere ozemlje se pokriva z etnicnim ozemljem naroda. V tem kontekstu je definicija patriotike prakticno identicna z definicijo domoznanske zbirke, ki se omejuje na zbiranje gradiva dolocene geografsko-administrativne enote. Patriotika namrec ni absolutna kategorija, ki bi jo bilo preprosto definirati in ji dolociti meje v okviru zgoraj dolocenih kriterijev. V drzavah Centralne in Severne Evrope se praviloma ne veze le na geografsko oziroma administrativno obmocje drzave, temvec predvsem na narod oziroma na jezik, pri cemur je treba upostevati specifiko kulturnozgodovinskega razvoja posameznega naroda. Tako na primer gradi avstrijska nacionalna knjiznica svojo avstriako, v katero vkljucuje gradivo, ki je bilo natisnjeno oziroma zalozeno v Avstriji, gradivo, ki je bilo izdano v tujini in po svoji vsebini zadeva Avstrijo, Avstrijce ali avstrijsko intelektualno in kulturno zivljenje ter dela, ki so bila izdana v dezelah bivse Avstro-Ogrske monarhije2 . Prav ta zadnji kriterij je specificen za to knjiznico in izhaja iz avstrijske zgodovine.

Pri nas se zbirka patriotike imenuje slovenika3 , in je vezana na slovenski jezik in slovensko narodnost, tako da so kriteriji za vkljucitev dela v zbirko naslednji: vse gradivo, ki je zalozeno ali natisnjeno na slovenskem ozemlju, publikacije, ki so delo slovenskih avtorjev, publikacije v slovenskem jeziku ter publikacije, ki se po svoji vsebini nanasajo na Slovenijo in Slovence.

Po enakih kriterijih je grajena tudi zbirka v madzarski nacionalki (hungarica4 ), na Finskem (fennica5 ) ali na Poljskem (polonica6 ).

Vcasih pa se istorodni izrazi uporabljajo v sorodnih, a ozjih pomenih: izraz danica7 na primer oznacuje le tisti del zbirke patriotike, ki je nastal v tujini.

Zbirka patriotike tezi k cimvecji izcrpnosti, saj nacionalna knjiznica pri vkljucevanju v to zbirko, razen omenjenih, ne uposteva drugih formalnih, vsebinskih ali vrednostnih kriterijev. Kljub temu pa je tezko doseci konsistentnost take zbirke, saj je nemogoce potegniti mejo med avtorji, ki so na primer slovenskega porekla in tistimi, ki niso. Ali naj bo odlocujoca avtorjeva osebna opredelitev ali pa zadoscajo ze sorodstvene vezi8 ? Prav tako je tezko jasno postaviti mejo pri delih, ki se vsebinsko navezujejo na Slovenijo in Slovence. Pac pa je jasen kriterij, ki predpisuje zbiranje publikacij, ki so natisnjene ali zalozene v Sloveniji. Za zbiranje tega gradiva uzivajo nacionalne knjiznice praviloma zakonsko dolocen privilegij obveznega izvoda tiska.

Druga znacilnost zbirke patriotike je njen arhivski znacaj: gradiva, ki je vkljuceno v to zbirko, knjiznica praviloma ne izloca.

Zbirka patriotike je v prvi vrsti namenjena zbiranju in hranjenju zapisane nacionalne kulturne dediscine, in njeno zbiranje je zato osnovna in glavna naloga nacionalnih knjiznic9 . Zaradi svoje izcrpnosti in relativne azurnosti dotoka publikacij, ki ga zagotavlja obvezni izvod publikacij, praviloma sluzi kot osnova za izdelavo nacionalne bibliografije. Nacionalne bibliografije seveda ne popisujejo celotne zbirke patriotike, temvec le gradivo, ki ustreza njim lastnim redakcijskim pravilom.

Izraz slovenika tako pri nas srecujemo v razlicnih povezavah, ki v odvisnosti od konteksta dolocajo njegov pomen in s tem tudi obseg gradiva, ki ga oznacuje. Najpogosteje ga srecujemo v pomenu, ko v okviru nabavne politike nacionalne knjiznice oznacuje temeljni del njene zbirke. V tem pomenu zaobseze najsirsi krog gradiva. Kadar z izrazom oznacujemo gradivo, ki ga popisuje nacionalna bibliografija, se njegov obseg skrci glede na selektivne kriterije nacionalne bibliografije. Zato kriterijev za izgradnjo zbirke slovenike ne smemo enaciti s kriteriji za vkljucevanje publikacij v slovensko nacionalno bibliografijo ali z obveznim izvodom tiska. Nacionalna bibliografija si namrec postavlja svoje kriterije za izbor gradiva, ki ga vkljucuje v popis. Pri tem je neprimerno bolj selektivna od pravil, ki dolocajo obseg zbirke patriotike. Tako na primer sodobna tekoca slovenska nacionalna bibliografija ne popisuje nekaterih publikacij (na primer avdiovizualnega gradiva) in publikacij, ki ne dosegajo minimalnega stevila strani. Prav tako se omejuje le na publikacije, katerih avtor je Slovenec, ki so izdane pri slovenski zalozbi in ki so napisane v slovenskem jeziku. Ze bibliografija Franceta Simonica na primer je upostevala pri svoji redakciji podobne kriterije. Osnovni kriterij za izbor je bil slovenski jezik. F. Simonic je namrec, kakor pojasnjuje v uvodu v svojo bibliografijo, sicer zelel slediti konceptu zbirke slovenike. Sprva je nameraval zbrano gradivo razdeliti na dva oddelka: prvi oddelek naj bi popisal slovenske knjige in knjige slovenskih pisateljev v tujih jezikih, drugi del bibliografije pa bi zajemal knjige neslovenskih pisateljev, ki so po svoji vsebini v tesni zvezi z »bitjem in zitjem« Slovencev10 . Ker pa je ugotovil, da je zbirka knjig za drugi oddelek zelo pomanjkljiva, je ta dela izlocil iz popisa in v bibliografijo vkljucil le neslovenska dela tistih pisateljev, ki so sicer pisali v slovenscini. Tako je na primer iz njegove bibliografije izpadel Jurij Vega, cigar dela na vsak nacin sodijo v zbirko slovenike nacionalne knjiznice.

Ko pa izraz uporabljamo v povezavi z obveznim izvodom tiska, je obseg gradiva, ki ga opisuje, seveda zozen na administrativne meje drzave in na konkretne dolocbe zakona. Zato predpisi o obveznem izvodu tiska ze po svoji naravi ne morejo zajeti vsega gradiva, ki ga sicer razumemo pod pojmom slovenika. Poleg geografske omejenosti je obvezni izvod praviloma selektiven tudi do dolocenih vrst gradiva: zakon o tisku iz leta 1862 na primer je predpisal le obvezni izvod za prodajo namenjenega gradiva, medtem ko je bila v obdobju med dvema vojnama obvezna le oddaja periodicnih tiskov. S pomocjo obveznega izvoda pridobi knjiznica pretezni del zbirke slovenike, nikakor pa ne vsega gradiva, ki sodi vanjo. Obvezni izvod publikacij tudi ni predpogoj za gradnjo zbirke slovenike. Od leta 1925 do 1945 je Drzavna studijska knjiznica na osnovi zakona o tisku prejemala le periodicne publikacije, a je knjiznica kljub temu vztrajala na kompletaciji slovenskih tiskov.

Obvezni izvod tako na eni strani ne zajame vsega gradiva, ki ga nacionalna knjiznica potrebuje, po drugi strani pa naplavlja v knjiznico gradivo, ki bi ga le tezko uvrstili v zbirko slovenike. Da je le priblizek oziroma del zbirke slovenike, nam v zadnjih desetletjih kazejo tudi stevilne publikacije, ki jih slovenske tiskarne tiskajo za tuje zaloznike in razen kraja izdelave in tiskarne nimajo s Slovenijo in Slovenci nobene skupne tocke; v tem pogledu obvezni izvod vse bolj odseva razvoj nase tiskarske industrije, ne pa slovenskega kulturnega razvoja v ozjem pomenu. Stevilne publikacije, ki so v Sloveniji tiskane za tuje zaloznike, so po svoji vsebini nezanimive, in ker so tiskane v Slovencem manj znanih jezikih, tudi tezko dostopne. Vendar sodijo v zbirko slovenike, saj je geografski izvor gradiva ze od nekdaj kriterij za vkljucitev v fonde nacionalne knjiznice.

3 Izvor zbirke slovenike

Zbirka slovenike, kot jo gradimo danes v nacionalni knjiznici, formalno izhaja iz domoznanske zbirke, ki so jo bile po predpisih dolzne graditi ze univerzitetne in licejske knjiznice v prvi polovici devetnajstega stoletja. Njen koncept je bil utemeljen v geografsko administrativni delitvi avstrijskega cesarstva in uveljavljen z vrsto predpisov, ki so v osemnajstem in devetnajstem stoletju urejali delovanje javnih znanstvenih knjiznic. Prva knjiznicna instrukcija, ki je v sedemdesetih letih osemnajstega stoletja dolocila enotne strokovne osnove za delo javnih znanstvenih knjiznic11 se ni posegla na podrocje izgradnje knjiznicnih zbirk. Manj kot desetletje kasneje pa sta jo v tem pogledu dopolnili izcrpni navodili, ki ju je izdala Studijska dvorna komisija in s katerima je po razpustu samostanov leta 1782 poskusala urediti prenos knjiznicnega gradiva iz razpuscenih samostanov v javne znanstvene knjiznice. Leta 1786 je izdala odlok12 , v katerem je podala kriterije, po katerih naj bi javne knjiznice gradile svoje zbirke. Navodila so bila pragmaticno zasnovana: knjiznice naj v svoje zbirke vkljucujejo gradivo, ki se nanasa na studijske programe univerze oziroma liceja, v okviru katerega delujejo. Iz fondov samostanskih knjiznic naj ne prevzemajo nekakovostnega gradiva, izdaj iz 15. stoletja in duplikatov. Posebej pa je bilo priporoceno, naj knjiznice prevzamejo vso literaturo, ki obravnava dezelo (Land), njeno preteklost in zgodovino.

Eksplicitno je bila domoznanska zbirka omenjena sele v zacasni knjiznicni instrukciji leta 182513 kot Bibliotheca nationalis ali Bibliotheca patria. Zbirka naj bi bila po obsegu skromna, posebej se, ce je domoznansko gradivo v knjiznici postavljeno loceno od drugih fondov. Dela, ki sodijo v to zbirko, imajo lahko v knjiznici tudi svoj katalog. V nasprotju s tem pa je bilo v poglavju, ki je govorilo o prirastu in odpisu knjiznicnega gradiva, posebej poudarjeno, da si mora knjiznica prizadevati za cimbolj popolno zbirko knjig, ki obravnavajo zgodovino, geografijo, statistiko in upravo dezele, v kateri se nahaja knjiznica, ki to gradivo zbira, pri cemer se ni treba ozirati na znanstveno vrednost posameznih del, ki je sicer pogoj za vkljucitev gradiva v zbirko javne knjiznice.

V casu, ko je Studijska dvorna komisija predpisala domoznansko zbirko, je v javnih knjiznicah avstrijskega cesarstva ze obstajala vsaj ena zbirka tega tipa, ki bi lahko piscem navodil sluzila za vzor. To je bila Bibliotheca Nationalis, ki jo je v knjiznici Karlove univerze v Pragi postavil bibliotekar Karel Rafael Ungar14 .

4 Slovenika kot del nabavne politike v Licejski knjiznici

Ker je osnovni kriterij za vkljucitev gradiva v domoznansko zbirko geografski, pri zbirki patriotike pa etnicni, bi lahko sklepali, da je bila v Licejski knjiznici, edini javni znanstveni knjiznici na Kranjskem, najprej oblikovana domoznanska zbirka karniolike, ki je kasneje prerasla v zbirko patriotike: slovenike. Preimenovanje zbirke karniolike v zbirko slovenike bi zato moralo oznacevati tudi konceptualni prehod iz ene zbirke v drugo. Vendar so dejstva drugacna. Zbirka v Licejski knjiznici je bila namrec ze v samem zacetku zasnovana na etnicnem kriteriju, njen kasnejsi razvoj pa je bil odvisen predvsem od nacionalne zavesti bibliotekarjev, ki so bili zaposleni v Licejski knjiznici.

V bibliotekarski literaturi zasledimo prepricanje, da je zbirka slovenike zacela nastajati v obdobju romantike. Za prvega bibliotekarja, ki je v licejski knjiznici zbiral sloveniko, velja Matija Cop. M. Cop sicer v knjiznici ni oblikoval niti posebne zbirke slovenike niti kataloga takega gradiva, vendar je sistematicno zbiranje slovenike v casu njegovega vodenja postalo opazen del njene nabavne politike. V Copovem casu so bili namrec teoreticni koncepti za zbirko patriotike ze izdelani, kot prakticen vzor pa bi mu lahko sluzili ze omenjena praska zbirka in katalog Zoisove zbirke. V teoreticnem pogledu mu je lahko za osnovo sluzilo Pohlinovo delo Bibliotheca Carnioliae, ki ga je M. Cop dobro poznal, saj je prepis tega dela hranila Licejska knjiznica (prevzela ga je skupaj z Zoisovo knjiznico), tiskano verzijo pa je M. Cop celo sam leta 1833 kupil za Licejsko knjiznico. M. Pohlin je namrec v svojo kranjsko bibliografijo zajel dela avtorjev, ki so bili rojeni na Kranjskem, ki so delovali na Kranjskem oziroma so o Kranjski pisali. Eden izmed Pohlinovih kriterijev za vkljucitev v bibliografijo je bil tudi jezik, zato ne preseneca, da v uvodu pojasnjuje, da je uposteval tudi pisatelje iz Koroske, Stajerske, Goriske in Istre, pri cemer se je skliceval tudi na ceske vzore15 . M. Cop se na to Pohlinovo delo veckrat sklicuje v svojem prikazu literature Slovencev16 , ki ga je izdelal za Safarikovo Zgodovino slovanskih jezikov in literature, omenjene Pohlinove kriterije pa v svojem prispevku celo citira. Tudi katalog Zoisove knjiznice17 , ki ga je M. Cop dobro poznal, je popisoval slovenske tiske (seznam carniolan, kot ga imenuje M. Cop), vendar je bil glavni kriterij slovenski jezik. Dela tujih avtorjev, ki so v tujih jezikih opisovala slovensko ozemlje (na primer Scopoli in Hacquet) ali dela Kranjcev, napisana v tujih jezikih (na primer Jurij Vega), v katalogu Zoisove knjiznice niso bila vkljucena v skupino carniolan.

M. Cop je v nabavni politiki, ki jo je kot bibliotekar uveljavljal v praksi, uposteval uradne kriterije domoznanske zbirke, ki jih je nadgradil se s kriterijem slovenskega jezika. To je razvidno iz seznamov nakupov knjiznega gradiva iz let 1829 do 183418 , ki jih je bil M. Cop dolzan kot prilogo letnemu porocilu licejske knjiznice posiljati ljubljanskemu guberniju. Med desetinami referencnih in temeljnih znanstvenih del z vseh podrocij znanosti izstopajo namrec slovenski in slovanski tiski. Slovenski tiski izhajajo tako z ozemlja Kranjske kot tudi z drugih dezel avstrijskega cesarstva. V letu 1830 je knjiznica kupila tri stare tiske, ki se po vsebini nanasajo na Slovence oziroma so bili natisnjeni v slovenskih dezelah: Palladii de Aliois rerum Forojuliensium ll. XI...Gradise ll. V. Utini, 1659; Cruce, P. Ioann. B. a. S. Sacrum Promtuarium singulis Dominicis pradicabile. Pars V. Labaci, 1707 in Rogerii, P. Palmarium empyreum s. Conciones CXXVI de Sanctis. Pars I. Clagenfurti, 1731. Nakup zadnjih dveh del je M. Cop utemeljil z dejstvom, da gre za kompletacijo nepopolnih naslovov zbirke kranjskih pridig. V letu 1931 je knjiznica izvedla obseznejsi nakup del v slovenskem jeziku. Izstopa 12 del iz opusa Petra Dajnka, saj gre za tiske iz Radgone in Gradca, ki jih licejka ni mogla prejeti z obveznim izvodom. Knjiznica je kupila se 2 celovska in 3 celjske tiske ter ljubljanski tisk iz leta 1744: Florjancicev zemljevid Ducatus Carniolia Tabula Monographica. Leta 1832 zasledimo med nakupi slovenske tiske, ki so nastali v Mariboru (Werdinek, J. Molitouske Bukvize imen. Usakdajni kruh in Molitne bukvize sa gmein volk Slav. Jes.), v Celovcu (Jarnik, U. Sber lepih ukov iz leta 1814 in Jedro kershanskih resniz iz leta 1820, Molitoune bukvize: v'katireh se naidejo juterne inu vezherne molitvize iz leta 1830, priredbo molitvenika za odrasle, ki ga je sestavil Aleksander Hohenlohe V Duhu Katolishke Zerkve molezh Cristian, izdanega leta 1822 in druge - skupaj 11 naslovov) ter Molitoune bukve, izdane v Trstu leta 1827, 7 slovenskih tiskov iz Gradca, 3 iz Celja ter 2 stara ljubljanska tiska. Ceprav je vecina teh naslovov sodobnih, natisnjenih v dvajsetih letih 19. stoletja, pa so med njimi tudi tiski iz 17. in 18. stoletja: Evangelia inu Lystuvi. V'Nemskim Gradzu, 1672; ABC ali Bukwize teh zherk inu besied. V Zelouzi, 1790; Gutsman, O. Molitoune bukvize. V Zelouzi, 1788; Te dober dushni Pastir. V Zelouzi, 1795 in Stroj, J. Kershansku premischluvanje k'podvuzhenju itd. V Lublani, 1792. Tega leta je M. Cop kupil tudi Télégraphe officiel des provineces illyriennes iz let 1811, 1812 in 1813. Leta 1833 je med nakupi naveden Sartori, Jos. de. Catalogus librorum in bibliotheca C. R. Acad. Theres. Extantium. Vienna, 1801-1806, (13 zvezkov) s pripisano utemeljitvijo, da je ta katalog pomemben za Kranjsko, ker v cetrtem zvezku prinasa delo Marka Pohlina. Prav tako so bila med nakupi sodobna dela avtorjev, kot so Jarnik, U. Versuch eines Etymologikons der Slovenischen Mundart in Inner-Oesterreich. Klagenfurt, 1832; Murko, A. J. Slowenische Sprachlehre für Deutsche. Grätz, 1832 in Deutsch=Slowenisches und Slowenisch=Deusches Handwörterbuch. Grätz, 1832-1833 ter tudi nekaj radgonskih, mariborskih, celjskih in celovskih tiskov. Stare letnike Laibacher Wochenblatt zum Nutzen und Vergnügen (1814-1818) in Illyrisches Blatt (1819-1829) je knjiznica kupila s pojasnilom, v katerem M. Cop opozarja, da bodo tekoci letniki prihajali kot obvezni izvod. Dodani sta se dve deli, ki opisujeta slovenske pokrajine: Morelli C. Saggio storico della Contea di Gorizia dall' A. 1500 all' A. 1600. Gorizia, 1773 ter Stankovich, P. Biografia degli uomini distanti dell'Istria. Trieste, 1828-1829. Med deli, ki se po svoji vsebini nanasajo na slovensko ozemlje, izstopa nakup Hacquet, B. Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyren u. Slaven.... Leipzig, 1802-1805, od izvenkranjskih slovenskih tiskov pa Krempl, A. Branje od tih v kmetizhke kalendre postavlenih ino nekerih drugih Svetnikov, izdana v Gradcu, 1833.

M. Cop je torej v nabavni politiki knjiznice sledil tako uradnim navodilom kot tudi lastni teznji po raziskovanju slovenskega slovstva19 . Ko jo je vezal na slovenski jezik, je prestopil predpisane okvire dezele. To dokazujejo nakupi del Urbana Jarnika, Ozbalta Gutsmana, Antona Krempla, Antona Murka, Petra Dajnka in stevilni anonimni nabozni tiski, natisnjeni v Trstu, Celovcu, Mariboru in Gradcu ter dela, ki opisujejo slovenske etnicne pokrajine. Svojo nabavno politiko je namrec zlahka utemeljil z dejstvom, da je v tem obdobju na ljubljanskem liceju Franc Metelko pouceval slovansko filologijo. V resnici pa je taki odlocitvi verjetno botrovalo njegovo zanimanje za slovensko slovstvo in delo na bibliografskem pregledu slovenske literature, deloma pa tudi prebujena nacionalna zavest. Najsi je bila taka Copova odlocitev plod njegovih slavisticnih in slovenisticnih studij ter porajajocih se nacionalnih tezenj ali pa plod premisljene pragmaticne odlocitve, ni bila v soglasju s takratnimi strokovnimi navodili. Tudi s tistimi ne, ki so bibliotekarjem izrecno prepovedovala pristransko kupovanje literature iz njim priljubljenega ali modnega podrocja. Rusila je koncept porajajocih se dezelnih knjiznic, saj je z zbiranjem slovenskih tiskov, ki so nastali na podrocju Stajerske, Koroske in Primorske, podvajala fonde knjiznic, ki so bile dolzne zbirati literaturo iz teh dezel.

5 Karniolika

Nakupi slovenike, ki so v Copovem obdobju postali opazen del nabavne politike Licejske knjiznice, so zaceli po njegovi smrti pocasi upadati. Razlogov za to ni iskati le v skromnih sredstvih, ki jih je knjiznica prejemala za nakup gradiva oziroma v dejstvu, da so knjiznico spet vodili predstojniki, ki niso bili slovenskega porekla, temvec tudi v vse vecjem poudarku na pokrajinski vlogi knjiznice. Ta naloga se je knjiznici narekovala kar sama od sebe ze vse od leta 1807, ko je Licejska knjiznica v Ljubljani, tako kot druge univerzitetne in licejske knjiznice v avstrijskem cesarstvu, dobila privilegij obveznega izvoda tiskov iz svoje dezele, torej Kranjske. Njena dolznost je bila zbirati vse tiskano gradivo o svoji dezeli, ne glede na njegovo strokovno ali znanstveno vrednost. Pomen domoznanske zbirke (ta naj bi vkljucevala predvsem dela, ki obravnavajo zgodovino in geografijo posamezne dezele, statistiko in njeno upravo), je se porasel v drugi polovici 19. stoletja, saj so v petdesetih letih oblasti zacele opravicevati uvedbo obveznega izvoda prav z gradnjo domoznanske zbirke in z izdelavo dezelne bibliografije. Ce je namrec prvi odlok o obveznem izvodu tiska iz leta 1807 le okvirno opraviceval njegovo uvedbo s splosno javno koristjo za studij, so se oblasti neposredno po sprejetju zakona o tisku leta 1852 cutile dolzne obsirneje pojasniti smisel obveznega izvoda tiska za pokrajinske oziroma dezelne knjiznice. Leta 1857 je Ministrstvo za bogocastje in uk v izcrpnih navodilih izrecno zapisalo, da je namen obveznega izvoda v vsaki kronski dezeli monarhije ustvariti cimbolj popolno zbirko gradiva in prispevkov o dezelni kulturi, kulturni zgodovini in literaturi ter izdelati njeno bibliografijo. Dezelne knjiznice in knjiznice provinc so morale torej zbirati, urejati in hraniti vse tiske, ki so obravnavali krajevno politicno in cerkveno zgodovino, celotno duhovno gibanje v umetnosti, znanosti in v druzbenem zivljenju dezele, kakor tudi naravo in njene znamenitosti. Ministrstvo je namrec ugotavljalo, da knjiznice ne ravnajo primerno z obveznim izvodom tiska, ki s tem namenom prihaja v knjiznice. Ker je veliko tiskov izhajalo le priloznostno in so bili na pogled nepomembni in brez vrednosti, so jih knjiznice tako tudi obravnavale. Ministrstvo je knjiznice opozarjalo, da daje pravo vrednost takim tiskom sele cas, saj postane scasoma to gradivo glavni vir zgodovinskih in kulturnozgodovinskih raziskav. Sledila so podrobna navodila o obdelavi in hranjenju drobnih tiskov, ki jih knjiznice prejemajo na osnovi obveznega izvoda 20 .

Ta nova navodila so bila verjetno povod, da je Studijska knjiznica poskusila tudi na tem podrocju dokoncno izpeljati reforme, ki jih je narekovala ze knjiznicna instrukcija iz leta 1825. Leta 1858 je namrec Studijska knjiznica zacela oblikovati katalog domoznanske zbirke z imenom karniolika. Vanj so bila, kot poroca K. Stefan21 , vkljucena dela, ki so bila natisnjena na Kranjskem, dela, katerih avtorji so izvirali iz Kranjske, a so bila natisnjena zunaj Kranjske ter dela, katerih vsebina se je nanasala na Kranjsko, pa njihovi avtorji niso iz Kranjske niti niso bila na Kranjskem natisnjena. Ta poskus evidentiranja domoznanske zbirke se je ohranil v obliki skromnega snopica katalognih listov z napisom Carniolica22 . Katalogni listi so bili v snopic zlozeni v dveh abecedah. Redaktor je v prvi del vkljucil dela, ki so bila tiskana zunaj Kranjske, pa se po svoji vsebini nanjo nanasajo, medtem ko zajema drugi del kranjske avtorje, katerih dela so prav tako tiskana zunaj Kranjske23 . Obveznih izvodov, ki ga je knjiznica dobivala iz Kranjske, sestavljalec v kartoteko ni vkljucil. Tako najdemo med deli, ki se nanasajo na Kranjsko, zbirke avstrijskih zakonov, razlicna geografska dela, ki vkljucujejo Kranjsko, in delo Gregoria Alasia da Sammaripe Vocabolario Italiano e Schiavo.... Udine, 1607, pa delo angleskega avtorja E. Robinsona Historical View of the Slavic language in its various Dialects. Andover, Hagg, 1834, Safarikovo Geschichte der slavischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten. Ofen, 1826. V drugem delu kartoteke so med kranjskimi avtorji, ki so svoja dela izdajali zunaj Kranjske, znana slovenska imena (P. Trubar, M. Pohlin, J. Kopitar, V. Vodnik in drugi), a tudi drugi slovenski avtorji, ki so svoja dela objavljali le v nemskem ali latinskem jeziku (G. Ignatius Laschan, J. Legat, Th. Lesjak, Th. A. Marinntschitsch, Jos. Misley, F. X. Preshern, J. M. Preschern, F. Sentimer, J. Vega in drugi). Med njimi so tudi avtorji, ki sicer izhajajo iz Kranjske, pa po rodu niso Slovenci (K.E.J. Wurzbach, C. Wurzbach in drugi). Pac pa med njimi zaman iscemo dela slovenskih avtorjev iz drugih dezel monarhije, ki so objavljali v slovenscini, na primer P. Dajnka, U. Jarnika in A. Krempla. Njihove knjige je za knjiznico kupil ze M. Cop, vendar se je urednik karniolike omejil le na tista dela, ki so bila predpisana z instrukcijo. Kartoteka karniolike je bila v kasnejsih letih opuscena, vendar lahko v maticnem katalogu knjiznice zasledimo dela z oznako carniolica se v zacetku 20. stoletja24 .

Sodobni viri pricajo, da so v tem casu poleg ze omenjene praske univerzitetne knjiznice tudi druge javne knjiznice oblikovale domoznanske zbirke. Statisticni pregled avstrijskih knjiznic za leto 1870 poroca o obseznem »poljskem oddelku« univerzitetne knjiznice v Krakovu, o posebnem oddelku »Bibliotheca patria Salisburgensis « studijske knjiznice v Salzburgu in o zbirki »Styriaca« v knjiznici Joanneuma v Gradcu25 . Kasnejsi viri pa navajajo, da so imele do konca 19. stoletja kataloge bibliothecae patriae tudi knjiznice v Insbrucku, Lvovu, Czernowitzu in v Celovcu26 .

V Licejski knjiznici je skrb za dopolnjevanje slovenike po Copovi smrti upadala, vse dokler ni proti koncu stoletja nakup slovenik prakticno usahnil. Deloma je bil razlog za to prav gotovo dejstvo, da niti G. Muys niti K. Stefan, bibliotekarja, ki sta v tem casu vodila knjiznico, nista bila Slovenca27 . V akcesijskem protokolu iz druge polovice 19. stoletja tako najdemo le redka slovenska imena, raztresena po seznamih nakupov posameznih znanstvenih disciplin. Knjiznica je kupovala na tujem natisnjena dela kranjskih avtorjev, obcasno pa tudi stare kranjske tiske. Tako je leta 1868 zabelezen nakup vec izvodov Presernovih Poezij; leta 1873 je kupila Stritarjeve Sonete 1-3, delo Dijak v luni, pesnitev Matije Valjavca Zora in solnca iz leta 1867, Slovenske pesmi krajnskega naroda Emila Korytka, ki so izhajale v letih 1839-1844, Pomladansko cvetje Vekosava Raica iz leta 1871 in Kitica Andersenovih pravljic v prevodu Frana Erjavca, ki so izsle leta 1863; leta 1875 so bili med nakupi Janezicev Slovensko nemski slovar z letnico izdaje 1874, delo Gregorja Kreka Einleitung in die Slavische Literatur iz leta 1874 in Narodne pripovjedke Matije Valjavca iz leta 1858. Leta 1883 je bil vpisan med nakupe Novi testament gospoda in zvelicarja nasega Jezusa Kristusa (v prevodu Josipa Stritarja iz leta 1882), ki ga je bibliotekar v akcesijskem protokolu opremil z oznako »Slovenisch«; leta 1887 je knjiznica kupila delo Gregorja Kreka Einleitung in die Slavische Literaturgeschichte. V letu 1900 lahko zasledimo med kupljenimi deli le Levcev Slovenski pravopis iz leta 1899, Govekarjeve Rokovnjace, izdane leta 1899 v Gorici, Lampetovo delo Biblia carniolica in delo Antona Rudeza Gluhonemi, ki je izslo leta 1894. V seznamu leposlovja zasledimo tudi Cankarjev prevod Shakespearovega Hamleta, ki je izsel v Gorici leta 1899. Redno pa se med nakupi pojavljajo dela Frana Miklosica.

Po Stefanovi smrti leta 1909, ko je knjiznico prevzel Slovenec Luka Pintar, pa se je opazno spremenila tudi nabavna politika knjiznice. L. Pintar je namrec ponovno poskrbel za nakup zunajkranjskih slovenskih tiskov, predvsem za kompletacijo periodicnih publikacij. V letih 1910-1913 je knjiznica med drugim pridobila: Veda. II. Gorica, 1912; Domaci prijatelj I-VIII. V Pragi, 1904-1911; Vesna. Mesecnik slovenskega dijastva I-III. V Celju, 1892-1894; Rimski katolik I-VIII. V Gorici, 1889-1896; Nasi zapiski. Socialna revija IX. V Gorici, 1912; Slovanski svet I-XII. Ljubljana, Trst, Dunaj, 1888-1899; Casopis za zgodovino in narodopisje X. Maribor, 1913.

6 Stroka definira sloveniko

Avstrijski koncept pokrajinske oziroma dezelne knjiznice z domoznansko zbirko na Slovenskem formalno ni prezivel prve svetovne vojne. V nasprotju z avstrijskim obdobjem, ko je bilo delo knjiznic s strani drzave natancno spremljano in vodeno, so bile knjiznice v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevini SHS) ter kasneje v Kraljevini Jugoslaviji prepuscene same sebi. Tudi politicni koncept enovitega jugoslovanskega naroda ni vzpodbujal zbiranja patriotike na etnicni osnovi. V dvajsetih letih preteklega stoletja v Kraljevini SHS s strani drzave ni bilo pravih iniciativ za sistemske resitve problemov javnega knjiznicarstva. Sele osnutki jugoslovanskih knjiznicarskih zakonov, ki so bili oblikovani po letu 1928, nam nudijo priblizno sliko sistema. Zakonski osnutki so namrec vkljucevali tudi dolocbe o vsebini fonda, ki naj bi ga zbirale posamezne vrste knjiznic. Drzavna studijska knjiznica v Ljubljani je bila skupaj z univerzitetnima knjiznicama v Zagrebu in Beogradu ter z Narodno biblioteko v Beogradu uvrscena v krog drzavnih knjiznic, imela je privilegij obveznega izvoda iz celega podrocja drzave in je torej formalno prerasla status pokrajinske knjiznice. Njihova naloga naj bi bila zbirati vse, kar se tiska v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (kar naj bi v praksi zagotavljal obvezni izvod), kar se o kraljevini in njenih narodih tiska zunaj drzave, knjige avtorjev srbskega, hrvaskega in slovenskega rodu, ki so natisnjene zunaj drzave, stare knjige, tiskane na ozemlju kraljevine, stare rokopise znanih Srbov, Hrvatov in Slovencev in tudi predstavnikov drugih narodov, katerih delo je bilo v povezavi z njimi28 . Osnutki knjiznicnih zakonov niso spodbujali oblikovanja nacionalnih zbirk, nasprotno, nabavno politiko knjiznice so postavili v neprimerno sirsi, drzavni okvir, saj naj bi knjiznica sistematicno zbirala vso jugoslaviko. Pojem slovenike, ki ga je bibliotekarska teorija ze definirala, je ozji, in je seveda izstopal iz politicnega koncepta troedinega jugoslovanskega naroda. Razmeroma sirok krog publikacij, ki naj bi jih zbirale stiri najpomembnejse jugoslovanske knjiznice in ki je stari koncept domoznanske zbirke ne le geografsko razsiril, temvec ga je preusmeril v etnicni koncept, je verjetno nastal kot kompromisna politicna odlocitev, ki je bila ob politicnem deklariranju troedinega naroda edino sprejemljiva. Ker pa v praksi seveda ni bilo smiselno oblikovati knjiznic, ki bi imele v nacionalnem pogledu glede fonda enake naloge, je ze prvi izmed osnutkov knjiznicnih zakonov gradnjo take zbirke v celoti pripisoval le eni knjiznici, Narodni biblioteki v Beogradu. Drugi osnutki knjiznicarskih zakonov iz tega casa so sicer predpisovali oblikovanje domoznanske zbirke v knjiznicah drugega reda, vendar takih knjiznic na slovenskem ozemlju osnutek zakona ni omenjal29 . Formalen korak v tej smeri je bil storjen le z zakonom o tisku leta 1925, ki je predpisal tudi obvezno oddajo izvoda tiska pokrajinski knjiznici.

Aktualnim politicnim usmeritvam navkljub pa sta bili tradicija zbiranja slovenike in zavest o nacionalnem pomenu take zbirke ze dovolj mocni, da so slovenski bibliotekarji ze dolocili zbiranje slovenike za temeljno nalogo Drzavne studijske knjiznice. Izraz »slovenica« je v povezavi z nabavno politiko knjiznice v strokovni literaturi leta 1933 prvi uporabil Joza Glonar v clanku Univerzitetna biblioteka v Ljubljani. V njem je pisal o sloveniki, ki pa jo je razumel predvsem v funkciji nastajajoce slovenske univerze. Ta naj bi po Glonarjevem mnenju gojila nacionalne discipline, naloga univerzitetne knjiznice pa je, da ji zagotovi ustrezno literaturo. Zbirko slovenike je pojmoval kot osnovo za nacionalne studije: »Posamezna biblioteka ima v tem delu in boju poleg splosnih se svoje posebne naloge in nadloge. Ljubljanski je z ustanovitvijo univerze, ki mora v danasnjem casu in na tem mestu v povecani meri gojiti nacijonalne discipline, v prvi vrsti narasla naloga, da univerzi da na razpolago tozadevno literaturo. Tako je morala stopiti iz svoje nekdanje provincijalnosti s tem, da je sistematicno zacela kompletirati svoja "Slovenica"«30 . V sistematicnem zbiranju izvenkranjskih tiskov in casopisov pa tudi publikacij, ki so jih izdajali slovenski izseljenci, je videl J. Glonar za knjiznico pomemben korak iz provincialnosti. Prav zbiranje slovenike, po njegovem mnenju, postavlja knjiznico v vlogo obce, centralne biblioteke vsega slovenskega naroda31 . J. Glonar je v tej zvezi ponovno izpostavil nacelo kompleksnosti zbirke, saj je poudarjal, da mora biti zbirka slovenskih tiskov kar se da popolna. Vkljucevala naj bi vse tiske, ne glede na njihov obseg in vsebinsko vrednost. Za primer je navajal vzorec starega dvojezicnega nemsko-slovenskega postnega potrdila. Taka zbirka je po njegovem v prvi vrsti »nekak zgodovinski arhiv«. Tako sloveniki kot tudi obveznemu izvodu tiska samemu po sebi pa J. Glonar se ni pripisal kulturne funkcije temeljne zbirke nacionalne knjiznice, kot ju pojmujemo danes.

Drugace kot pri J. Glonarju, pa je bilo za drugega velikana slovenskega medvojnega bibliotekarstva A. Pirjevca, sistematicno zbiranje takega gradiva »prva naloga narodnih knjiznic«32 , ki pa jo lahko prevzamejo tudi univerzitetne knjiznice, ce se na univerzi gojijo »nacionalni predmeti«. Da se tej zbirki v Drzavni studijski knjiznici ni imel namena odreci, prica tudi Pirjevceva kritika enega izmed osnutkov knjiznicarskih zakonov, v katerem je bila prevec izpostavljena vloga beograjske Narodne biblioteke v odnosu do drugih knjiznic: «Vsaka omejitev delokroga posamezne knjiznice v korist druge bi obcutno zadela ves nadaljni razvoj in bi obsodila prizadeto knjiznico na hiranje in umiranje. Naj povem, da je obstajal nacrt bibliotecnega zakona, po katerem bi na pr. ljubljanska drz. (studijska) knjiznica ne mogla in ne smela kupovati in zbirati slovenskih rokopisov in starih slovenskih tiskov, kar bi si smela nabavljati v celi drzavi samo narodna biblioteka v Beogradu!«33 .

Drzavna studijska knjiznica je tako v obdobju med obema vojnama sistematicno, seveda kolikor so ji to dopuscala sredstva, nadaljevala z zbiranjem slovenskih tiskov in gradiva o Slovencih, pri cemer se je trudila izpopolniti svojo zbirko zunajkranjskih tiskov, predvsem tiskov primorskih Slovencev, predvojnih prekmurskih tiskov ter zbirko publikacij, ki so jih izdajali slovenski izseljenci po svetu. Zal v tem svojem prizadevanju dolgo ni bila delezna niti podpore drzavne pokrajinske uprave niti univerze. Opazen premik v to smer je bil s strani oblasti narejen sele leta 1944, ko je takratna pokrajinska uprava zacela podpirati knjiznico tako pri zbiranju obveznega izvoda tiskov kot tudi pri nakupih slovenike. Njena jasno izrazena podpora je koncno vplivala tudi na stalisce univerze do te, sicer s strani univerze prezrte naloge knjiznice. Univerzitetni knjiznicni odbor, ki je od leta 1938 upravljal knjiznico in so ga sestavljali univerzitetni profesorji, je tik pred koncem druge svetovne vojne celo predlagal, naj knjiznica izdela seznam vseh vaznih slovenskih knjig, ki se nahajajo zunaj slovenskega jezikovnega ozemlja34.

7 Slovenika in domoznanska zbirka po letu 1945

Ce je bila nabavna politika Narodne in univerzitetne knjiznice glede zbiranja patriotike jasna, pa so zakonski predpisi z natancnim definiranjem te naloge se desetletja zamujali. Ta proces je bil postopen in vsaj v letih neposredno po drugi svetovni vojni zaznamovan z medvojnim razumevanjem nalog nacionalne oziroma narodne knjiznice. Tako je na primer uredba o studijskih knjiznicah ze septembra leta 1945 dolocila, da morajo zbirati slovstveno, zgodovinsko in narodopisno tiskano in rokopisno gradivo, ki se tice okrozja v katerem delujejo35 . Nasprotno pa Uredba Narodne vlade Slovenije o Narodni in univerzitetni knjiznici v Ljubljani glede zbiranja slovenike ni tako eksplicitna, saj navaja kot prvo dolznost knjiznice »da zbira, hrani in po knjiznicarskih pravilih obdeluje vse tiskarske in graficne izdelke v Sloveniji in v drugih federalnih enotah DFJ«36 , s cimer je bil zakonsko potrjen predvsem koncept obveznega izvoda tiska. Nabavno politiko nacionalne knjiznice, ki jo je knjiznica v praksi izvajala ze desetletja, je vkljucno s prioritetami, zapisal sele Zakon o knjiznicarstvu leta 1982. Med gradivom, ki naj bi ga knjiznica zbirala, so bili na prvem mestu zapisani kriteriji za zbirko slovenike: nacionalna knjiznica naj zbira in hrani vse knjiznicno gradivo, nastalo na obmocju SR Slovenije in knjiznicno gradivo o SR Sloveniji, o Slovencih. Te prioritetne naloge so bile v nadaljevanju precizirane in dopolnjene se z dolocbami o zbiranju knjiznicnega gradiva o pripadnikih italijanske in madzarske narodnosti v SR Sloveniji, o zbiranju gradiva, ki so ga izdali slovenski avtorji v tujini ter drugega knjiznicnega gradiva iz tujine, ki je bilo natisnjeno v slovenskem jeziku, ter vsega knjiznicnega gradiva, nastalega na obmocju drugih republik in avtonomnih pokrajin Jugoslavije37 .

8 Zakonska opredelitev slovenike v novem zakonu

Sele po osamosvojitvi Slovenije je izraz slovenika nasel potrditev tudi v knjiznicarskem zakonu. Slovenika je definirana v 33. clenu novega zakona kot temeljna nacionalna zbirka vsega knjiznicnega gradiva v slovenskem jeziku, o Sloveniji in Slovencih, slovenskih avtorjev, slovenskih zalozb, pripadnikov italijanske in madzarske narodne skupnosti, romske skupnosti in drugih manjsinskih skupnosti v Sloveniji38 . Zal je definicija napacna, napaka pa izhaja iz neupostevanja razlike med nacionalno pripadnostjo in drzavljanstvom. Kot je bilo v tem clanku ze veckrat omenjeno, je temeljni kriterij za zbirko slovenike slovenski narod, njegov jezik, njegova kulturna ustvarjalnost in njegovo etnicno ozemlje. Literatura drugih narodnostnih skupnosti sodi v zbirko slovenike le zato, ker ti narodi sobivajo skupaj s Slovenci v okviru slovenske drzave. Zato nacionalna knjiznica v kontekstu zbirke slovenike ne bo na primer sledila in zbirala del manjsinskih avtorjev, ki so bila izdana zunaj slovenskih meja. Za te avtorje bodo poskrbele nacionalne knjiznice maticnih narodov v okviru svojih zbirk patriotike. Predpisati, naj nacionalna knjiznica sistematicno zbira literaturo teh narodnih skupnosti po nacelih patriotike, je namrec prav tako nesmiselno, kot na primer zahtevati, da se njihov besednjak vkljuci v Slovar slovenskega knjiznega jezika. To pa seveda ne pomeni, da slovenska nacionalna knjiznica kot osrednja drzavna knjiznica ni dolzna graditi zbirk, ki predstavljajo pisno ustvarjalnost narodnostnih in manjsinskih skupnosti, ki zivijo v okviru njenih meja. Konec koncev ji je to predpisal knjiznicarski zakon ze daljnega leta 1982. Zal v teh letih do oblikovanja takih zbirk v nacionalki ni prislo, ne zakonodajalec in ne pristojna ministrstva pa v dveh desetletjih niso pokazali interesa zanje. Novi Zakon o knjiznicarstvu to podrocje dobro ureja na nivoju splosnih knjiznic, kjer knjiznicam na narodnostno mesanih obmocjih nalaga skrb za prebivalce narodnih skupnosti. Smiselno je, da se zbirke, ki bodo zbirale gradivo narodnih skupnosti, oblikujejo v okviru domoznanskih zbirk teh knjiznic. Zainteresiranost sredine, v kateri bodo zbirke nastajale, tradicija, blizina maticnega naroda in ustrezno kvalificirani strokovnjaki, ki jih te knjiznice tako ali tako ze zaposlujejo, bodo zagotavljali rast, uporabo in promocijo teh zbirk v svojih domacih okoljih lazje in bolj uspesno kakor nacionalna knjiznica.

9 Zakljucek

Koncept domoznanske zbirke se je formalno razvijal v okvirih administrativnih konceptov knjiznicnih sistemov, medtem ko je konkretna zbirka patriotike/slovenike v nacionalni knjiznici nastajala tako rekoc naskrivaj. Vecnacionalne drzave, v katerih smo Slovenci ziveli, so zavirale razvoj nacionalne zavesti v okvirih svojih bolj ali manj izrazenih unitaristicnih tezenj, zato je razumljivo, da slovenika vse do osamosvojitve Slovenije ni dozivela svojega zakonskega priznanja. V kulturnih krogih pa so bili kriteriji za zbirko slovenike definirani ze v razsvetljenstvu in nabavna politika predhodnic Narodne in univerzitetne knjiznice je sledila svojim nacionalnim temeljem toliko, kolikor so bili nacionalno ozavesceni njeni predstojniki. Zato lahko trdimo, da je na Slovenskem domoznanska zbirka naslednica strokovno administrativnega koncepta, zbirka slovenike pa rezultat in kazalec razvoja nase nacionalne zavesti. Zakonski predpisi so tem strokovno razciscenim izhodiscem le pocasi in okorno sledili, tudi takrat, ko za jasno postavitev definicije in kriterijev za zbirko slovenike vsaj naceloma ni bilo vec politicnih ovir. Ker je gradnja zbirke slovenike prva naloga nase nacionalne knjiznice, je pred vstopom v nove, evropske integracije potrebno vsaj na strokovnem podrocju dolociti njeno vsebino in obseg, saj novi knjiznicarski zakon v tej tocki namrec ni dovolj natancen. Za vsak primer, da ne bi kdo, v zelji udinjati se Bruslju, v naslednjem knjiznicarskem zakonu v defincijo slovenike vkljucil se literature vseh drugih evropskih narodov ali pa bi nanjo v svetovljanski evforiji preprosto pozabil.

Sidebar

KODRIC-DACIC, Eva: Slovenica: professional novelties of the new Slovenian Library Act. Knjiznica, Ljubljana, 46(2002)4, 65-85

Footnote

1 Izraz uporablja J. P. Lor v publikaciji Guidelines for Legislation for National Library Services.

2 Austria: Österreichische Nationalbibliothek: Collections policy. Pridobljeno 21.3.2002 s svetovnega spleta: http://www.onb.ac.at/ev/about/col-policy.htm

3 Gre za poslovenjeno obliko latinskega izraza slovenica, ki ga v tekstu uporabljam v zenskem spolu in v edninski obliki - presojo o pravilnosti take uporabe pa prepuscam jezikoslovcem in tvorcem bibliotekarskega terminoloskega slovarja.

4 Hungary: Országos Széchényi Könyvtár: Collections. Pridobljeno 21.3.2002 s svetovnega spleta: http://nuk.uni-lj.si/gabriel/en/countries/hungary.html

5 Helsinky University Library: The National Collection. Pridobljeno 22.3.2002 s svetovnega spleta: http://www.lib.helsinki.fi/english/services/collections/nationalcoll.htm

6 Poland: Biblioteka Narodowa. Pridobljeno 20.5.2002 s svetovnega spleta: http://nuk.uni-lj.si/ gabriel/en/countries/poland.html

7 Glej Svane-Mikkelsen, J. The Library system in Denmark. Copenhagen, 1997, str. 45.

8 Narodna in univerzitetna knjiznica se pri izboru avtorjev ozira bolj na njihovo pomembnost in prepoznavnost kot pa na njihovo nacionalno zavest.

9 Domoznanska zbirka v splosnih ali visokosolskih knjiznicah nima takega pomena, saj je le ena izmed dejavnosti teh knjiznic.

10 Glej Simonic, F. Slovenska bibliografija: I. del: Knjige (1550-1900). V Ljubljani, 1903-1905. Predgovor.

11 Glej Bercic, B. Avstrijska bibliotecna instrukcija iz leta 1778 in ljubljanska Licejska knjiznica. V: Sumijev zbornik: Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem. Ljubljana, 1999, str. 281- 289.

12 Decret der Stud. Hof-Comm. vom 3. April 1786, Z. 159, an sämmtliche Länderstellen. Grassauer, str. 180-182.

13 Instruction für die k.k. Universitäts- und Studienbibliotheken, provisorisch erlassen mit Stud. Hof-Comm.-Decrete vom 23. Juli 1825, Z.2930. Grassauer, str. 191-224.

14 Karel Rafael Ungar (1744-1807), premostratenski pater in v letih 1780-1807 bibliotekar v knjiznici Karlove univerze v Pragi. Leta 1786 je izdal cesko retrospektivno bibliografijo Allgemeine bömische Bibliothek. Domoznanska zbirka oziroma zbirka patriotike z imenom Bibliotheca Nationalis, ki jo je K.R.Ungar postavil na reprezentancno mesto barocne knjiznice, je vsebovala knjige avtorjev, ki so bili po izvoru Cehi ali Moravani, knjige, tiskane v ceskih dezelah in dela, ki so bila napisana v ceskem jeziku. Glej Hekrdlová K., Z. Franc. Klementinskr knihovna = The Clementinum Library. Praha, 1997, str. 41-42.

15 M. Pohlin je v uvodu v delo najprej zapisal, da bo vanj po abecedi vkljucil pisce, ki so bodisi sami bodisi njihova dela »zagledali luc sveta na Kranjskem«, kot tudi drugih, ki so delovali na Kranjskem ali pa so le opisovali Kranjsko. Vendar pa se je v nadaljevanju spraseval, ali ne bi bilo potrebno v popis vkljuciti vseh, ki po svoji nacionalni ali geografski zavesti izhajajo iz nasih tal, torej tudi Koroscev, Benecanov, Furlanov, Istranov in tistih pisateljev, ki zivijo ob obali Jadranskega morja. Odlocil se je, da bo vanjo vkljucil avtorje, ki se proglasajo za Kranjce zaradi svojega rodu, individualnih povezav ali jezika, vendar pa ne bo sel v tako sirino, kot na primer Cehi, ki so v svojo bibliografijo (Bohemicae Bibliothecae) vkljucili ne le Cehe, temvec tudi Moravane in Slezijce. Koncno se je odlocil le za avtorje, ki so pisatelji ozje Avstrije, Stajerske, Koroske in Kranjske. Glede na ta uvod je M. Pohlin, ki se je na Dunaju druzil s ceskimi brati in ki mu je pri izdelavi bibliografije pomagal bibliotekar Ivan Peter Sulzer, ocitno poznal delo svojega sodobnika, ze omenjenega bibliotekarja K. R. Ungarja.

16 Zanimivo je, da M. Cop to svoje delo v pismih oznacuje z izrazi »Carniolana«, »die Krainishe Beyträge« in celo »Slovenica«. Glej Slodnjak, A., Kos, J. Pisma Matija Copa. 2. knjiga. Ljubljana, 1986, str. 167.

17 Glej Bibliothecae Sigismundi liberi baronis de Zois catalogus. NUK, Rokopisna zbirka, Ms 667.

18 Arhiv republike Slovenije, Fond Ljubljanskega gubernija, Fasc. 54. Letna porocila o delu licejske knjiznice za leta 1829-1835.

19 M. Cop je pripravljal pregled slovenskega slovstva za Safarika v letih 1828-1831, v casu torej, ko je kot bibliotekar delal v Licejski knjiznici.

20 Erlass des k. k. Ministeriums für Cultus und Unterricht von 6. Juni 1857. Grassauer, str. 254-256.

21 Stefan, K. Geschischte der Entstehung und Verwaltung der k. k. Studien-Bibliothek in Laibach. Laibach, 1907, str. 93.

22 Arhiv NUK, Nepopisan fond Studijske knjiznice. Carniolica.

23 Vsebina kartoteke je navedena na njenem prvem listu: »Krain betreffende od. v. Krainern herrührende und auswärts gedrukte Schriften«.

24 Glej stari maticni katalog NUK, na primer delo: Rothschütz, Br. Die Wolks- und Mobilzucht der Krainer Bienen in der Heimat. Ljubljana, 1902.

25 Glej Pizzala, J. Stand der Bibliotheken: der im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder zu Ende des Jahres 1870. 2 Bde.

26 Grassauer, str. 130.

27 Za Konrada Stefana je celo izpricano, da ni znal slovensko. Glej Pivec-Stele, M. Konrad Stefan: kustos ljubljanske licealne knjiznice 1897-1908. Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino, 1958, l. 6, str. 93-95.

28 Arhiv NUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice. Zakon o bibliotekama (Osnutek).

29 Glej Kodric-Dacic, E. Neuspesni poskusi za sprejem zakona o javnih knjiznicah v Kraljevini Jugoslaviji v letih 1929-1935. Knjiznica, 2000, l. 44, st. 3, str. 7-29. Koncept pokrajinske knjiznice je bil v predlogu zakona, ki ga je izdelalo Drustvo bibliotekarjev Jugoslavije leta 1935, opuscen. Upostevan ni niti v tistih clenih zakona, ki so dolocali stevilo obveznih izvodov.

30 Glonar, J. Univerzitetna biblioteka v Ljubljani. Sodobnost, 1933, l. 1, str. 460.

31 (J. R.). Neprilike najstarejsega kulturnega zavoda v Sloveniji: K vprasanju ljubljanske drzavne knjiznice. Jutro, 1929, l. 10, st. 47, str. 11.

32 "Zbirati in hraniti tiske svojega teritorija je le prva naloga narodnih knjiznic, ki zahteva nujno dopolnitev, namrec zbirati vse, kar se drugod pise in tiska o njih ozemlju, o narodih in narodu, ki na tem ozemlju zivi, in tudi vse, kar so pisali in tiskali rojaki, ki so na tem ozemlju rojeni. Narodna knjiznica bo zbirala tudi vse, kar je v kakrsni koli zvezi s preteklostjo svojega ozemlja, iskala in hranila bo zbirke domacih knjigoljubcev in smotrno izpopolnjevala svoje starejse knjizne in rokopisne zbirke vedno pod vidikom svojih teritorialnih nalog. Po nalogah, ki jih narodne knjiznice vrsijo, bi jih smeli steti med specialne knjiznice." A. Pirjevec. Knjiznice in knjiznicarsko delo. Celje, 1940, str. 32-33.

33 Pirjevec, A. Bibliotecni zakon. Sodobnost, 1936, l. 4, str. 229.

34 Glej Arhiv NUK. Nepopisan fond Univerzitetne biblioteke.

35 Uredba ministrstva za prosveto o ustanovitvi okroznih studijskih knjiznic. Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, 1945, l. 1/2, st. 37, str. 169.

36 Uredba Narodne vlade Slovenije o Narodni in univerzitetni knjiznici v Ljubljani. Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, 1945, l. 1/2, st. 46, str. 225.

37 Zakon o knjiznicarstvu . UL SRS, 1982, l. 39, st. 27, str. 1750-1751.

38 Zakon o knjiznicarstvu. UL RS, 2001, l. 11, st. 87, str. 8688.

References

Viri

Arhiv Republike Slovenije (ARS):

Gubernijski arhiv v Ljubljani,

Fasc. 54, leto 1829-1830, 1831, 1832, 1833-34, 1835-36,

Preserniana, konvolut st. 590.

Arhiv NUK (ANUK):

Mapa 38.

Nepopisan fond Studijske knjiznice.

Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice.

Nepopisan fond Univerzitetne biblioteke.

Evidence o gradivu in o dotoku gradiva v knjiznico - inventarne knjige in katalogi NUK:

Accessions-Protokoll angefangen 1835 beendet mit 1860 (ANUK).

Accessions-Protokoll der Studienbibliothek in Laibach 1861-1890 (ANUK).

Accessions-Protokoll der k. k. Studienbibliothek in Laibach 1891-1909 (ANUK).

Nakupi, darovi, dolznostni izvodi 1896-1919 (ANUK, Mapa 38).

Seznam dolznostnih tiskov (in darov!) 1924-1925 (ANUK, Nepopisan fond Drzavne studijske knjiznice).

Inventar - signature od 42.001-60.000 (3 zvezki) - pozgane (Abecedni imenski katalog NUK).

Inventar - signature od 60.001-72.000 (2 zvezka) (Abecedni imenski katalog NUK).

Wildejev katalog gradiva do leta 1800 (Informacijski in referalni center NUK).

Stari maticni katalog NUK (Informacijski in referalni center NUK).

Bibliothecae Sigismundi liberi baronis de Zois catalogus. NUK, Rokopisna zbirka, Ms 667.

Drugi uporabljeni viri:

1. (J. R.). Neprilike najstarejsega kulturnega zavoda v Sloveniji: K vprasanju ljubljanske drzavne knjiznice. Jutro, 1929, l. 10, st. 47, str. 11.

2. Austria: Österreichische Nationalbibliothek: Collections policy. Pridobljeno 21.3.2002 s svetovnega spleta: http://www.onb.ac.at/ev/about/colpolicy. htm

3. Bercic, Branko. Avstrijska bibliotecna instrukcija iz leta 1778 in ljubljanska Licejska knjiznica. V Sumijev zbornik: Raziskovanje kulturne ustvarjalnosti na Slovenskem. Ljubljana, 1999, str. 281-289.

4. Cop, Matija. Pisma in spisi. Ljubljana, 1983.

5. Glonar, Joza. Univerzitetna biblioteka v Ljubljani. Sodobnost, 1933, l. 1, str. 460.

6. Grassauer, Ferdinand. Handbuch für Universitäts- und Studien-Bibliotheken. Wien, 1899 (cit. Grassauer).

7. Hekrdlová Katerina, Zdenek Franc. Klementinská knihovna = The Clementinum Library: Biblotheca semper viva. Praha, 1997.

8. Helsinky University Library: The National Collection. Pridobljeno 22.3.2002 s svetovnega spleta: http://www.lib.helsinki.fi/english/services/collections/ nationalcoll.htm

9. Hungary: Országos Széchényi Könyvtár: Collections.Pridobljeno 21.3.2002 s svetovnega spleta: http://nuk.uni-lj.si/gabriel/en/countries/hungary.html

10. Kodric-Dacic, Eva. Neuspesni poskusi za sprejem zakona o javnih knjiznicah v Kraljevini Jugoslaviji v letih 1929-1935. Knjiznica, 2000, l. 44, st. 3, str. 7-29.

11. Lor, Peter Johan. Guidelines for Legislation for National Library Services. Pridobljeno 11.1.2002 s svetovnega spleta: http://www.ifla.org/VII/s1/gnl/ index.htm

12. Melik, Vasilij. Zgodovinske osnove zacetkov slovenskega narodnega gibanja. V: Obdobje razsvetljenstva v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi. Ljubljana, 1979, str. 421-429.

13. Pirjevec, Avgust. Bibliotecni zakon. Sodobnost, 1936, l. 4, str. 227-231, 280- 284, 381-388.

14. Pirjevec, Avgust. Knjiznice in knjiznicarsko delo. Celje, 1940.

15. Pivec-Stelle, Melita. Konrad Stefan: kustos ljubljanske licealne knjiznice 1897-1908. Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino, 1958, l. 6, str. 93-95.

16. Pizzala, Josef. Stand der Bibliotheken. Theil I. Wien, 1873. V: Mittheilungen aus dem Gebiete der Statistik, l. 20, zv. 1.

17. Pizzala, Josef. Stand der Bibliotheken. Theil II. Wien 1874. V: Mittheilungen aus dem Gebiete der Statistik, l. 20, zv. 6.

18. Pogacnik, Joze. Slovensko slovstvo v obdobju razsvetljenstva. Ljubljana, 1995.

19. Pohlin, Marko. Bibliotheca Carnioliae. Priloga k Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, letnik 1862. Laibach, 1862.

20. Poland: Biblioteka Narodowa. Pridobljeno 20.5.2002 s svetovnega spleta: http://nuk.uni-lj.si/gabriel/en/countries/poland.html

21. Simonic, Franc. Slovenska bibliografija. I. del: Knjige. V Ljubljani, 1903- 1905.

22. Slodnjak, A., Kos, J. Pisma Matija Copa. 1. in 2. knjiga. Ljubljana, 1986.

23. Stefan, Konrad. Geschischte der Entstehung und Verwaltung der k. k. Studien- Bibliothek in Laibach. Laibach, 1907.

24. Svane-Mikkelsen, Jrrgen. The Library system in Denmark. Copenhagen, 1997.

25. Uredba ministrstva za prosveto o ustanovitvi okroznih studijskih knjiznic. Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, 1945, l. 1/2, st. 37, str. 169.

26. Uredba Narodne vlade Slovenije o Narodni in univerzitetni knjiznici v Ljubljani. Uradni list Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Narodne vlade Slovenije, Ljubljana, 1945, l. 1/2, st. 46, str. 225-226.

27. Zakon o knjiznicah. Uradni list Ljudske republike Slovenije, 1961, l. 18, st. 26, str. 391-394.

28. Zakon o knjiznicarstvu. Uradni list Republike Slovenije, 2001, l. 11, st. 87, str. 8685-8693.

29. Zakon o knjiznicarstvu. Uradni list Socialisticne Republike Slovenije, 1982, l. 39, st. 27, str.1747-1752.

30. Zwitter, Fran. Linhartova doba, misel in delo. V: Linhart, Anton Tomaz. Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dezel juznih Slovanov Avstrije 1 in 2. Ljubljana, 1981, str. 303-350.