Content area
Abstract
Namen: V literaturi je malo podatkov o uspešnosti konzervativnega zdravljenja visoko tveganih ploščatih intraepitelijskih lezij materničnega vratu (PIL VS) z imikvimodom v primerjavi s standardnim zdravljenjem z električno zanko (LLETZ). Dva najpomembnejša dejavnika tveganja za nastanek predrakavih sprememb materničnega vratu in raka materničnega vratu sta obstojnost in podtip virusa humanega papiloma virusa (HPV). Razširjenost okužbe s HPV je najvišja pri ženskah, starih okoli 20 let, z naraščajočo starostjo pa upada. Zlasti pri mlajših ženskah je lahko zdravljenje z LLETZ povezano s kratkoročnimi in dolgotrajnimi stranskimi učinki, kot so krvavitve ali vnetja in kar je najpomembnejše, s prezgodnjim porodom pred 37. tednom in izjemno prezgodnjim porodom pred 28. tednom nosečnosti. Drugi, manj pogosti zapleti so poškodba materničnega vratu, bolečine v medenici in zožitev kanala materničnega vratu. Ker je prezgodnji porod eden najpomembnejših vzrokov perinatalne obolevnosti in umrljivosti, se alternativne, konzervativne metode zdravljenja PIL VS nenehno ocenjujejo. Imunomodulator imikvimod je ena najbolj raziskanih in ciljnih spojin za konzervativno zdravljenje PIL VS.
Metode: Cilj naše prospektivne randomizirane raziskave je bil oceniti učinkovitost zdravljenja z imikvimodom in jo primerjati s standardnim zdravljenjem z LLETZ. Bolnice, stare 18–40 let s histološko potrjenim PIL VS (z visokotvegano intraepitelijsko lezijo materničnega vratu, CIN2p16+ in CIN3), so bile naključno razporejene v dve skupini, v katerih je zdravljenje potekalo ali z imikvimodom ali z LLETZ. Primarni cilj raziskave je bil opredeljen kot odsotnost PIL VS po katerem koli od načinov zdravljenja. Sekundarni cilji so bili pojav stranskih učinkov. Raziskava je bila izvedena v Kolposkopski ambulanti Oddelka za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor in Oddelka za patologijo UKC Maribor. Vključevanje bolnic v raziskavo se je začelo novembra 2018 in zaključilo aprila 2020.
Rezultati: V vsako skupino je bilo razporejenih 52 bolnic, ki se niso razlikovale glede na osnovne značilnosti. V skupini z imikvimodom je zdravljenje zaključilo 43 (82,7 %) bolnic, zdravljenje pa je bilo uspešno pri 27 (51,9 %) bolnicah. Vse bolnice v skupini, kjer je zdravljenje potekalo z LLETZ, so zaključile zdravljenje, ki je bilo uspešno pri 48 (92,3 %) bolnicah (p < 0,001). V podskupini bolnic s CIN2p16+ je bila uspešnost zdravljenja z imikvimodom primerljiva z zdravljenjem z LLETZ (17 (73,9 %) proti 16 (84,2 %), p = 0,477). Pri nobeni od bolnic med zdravljenjem in po njem nismo opazili napredovanja v invazivno bolezen. Neželeni učinki in hudi neželeni učinki (lokalni in sistemski) so bili bolj izraziti pri zdravljenju z imikvimodom kot pri LLETZ (46 (88,5 %) proti 23 (44,2 %) (p < 0,001) in 27 (51,9 %) proti 7 (13,5 %) (p < 0,001).
Zaključek: Na splošno pri bolnicah s PIL VS LLETZ ostaja zlati standard zdravljenja. V podskupini bolnic s CIN2p16+ je bila stopnja uspešnosti med obema načinoma zdravljenja primerljiva, pomembno klinično vprašanje pa predstavlja pojavnost neželenih stranskih učinkov, zaradi katerih lahko bolnice prenehajo z zdravljenjem z imikvimodom.





